Pod filmom Proces je podpisan ukrajinski režiser Sergej Loznica, toda niti en sam kader ni njegov. Pa vendar to niti ni arhivski film, kolikor je ta sestavljen iz odlomkov starih filmov. Res pa je to film iz ruskega arhiva, v katerem je Loznica našel več kot tri ure gradiva s sodnega procesa, na katerem je bila leta 1930 – torej pet let pred »uradnimi« stalinističnimi procesi – skupina znanstvenikov, profesorjev in inženirjev, ki so vodili velike industrijske komplekse, obtožena in obsojena za sabotažo in kolaboracijo z imperialističnimi silami. Ta proces je bil torej filman, tako kot dejanski je bil tudi filmski (z uporabo sinhronega zvoka), le da je pri Loznici, ki je iz triurnega arhivskega gradiva zmontiral dveurni film, dobil bolj zgoščeno obliko.
Na stalinističnem procesu
Toda filmska montaža niti približno ni tako manipulativna, kot je montaža samega sodnega procesa. Ta proces so snemali, da bi ga uporabili kot model za politične sodne procese, s katerimi je stalinistična oblast terorizirala svoje lastne vrste in producirala krivce za svojo zavoženo politiko in gospodarstvo. Proces se že začne kot spektakel. Ogromno starinsko dvorano počasi zasedajo gledalci in nekateri si z rokami zakrivajo oči, ker jih očitno zaslepljujejo filmski žarometi. Tako se s temi gestami predstavljajo tudi kot nastopajoči ali vsaj sodelujoči v isti »predstavi« sodnega procesa. Predsednik vrhovnega sodišča Višinski prebere dolgo obtožnico in nato sprašuje obtožence, ali priznajo svojo krivdo. Vsi jo priznajo. Toda naravnost presenetljivi, če ne kar šokantni so njihovi zagovori. Nihče nima odvetnika, vsi se sami zagovarjajo, vendar tako, da samo še »bogatijo« svojo obtožnico. Ta ni bila popolna, oni so v resnici še bolj krivi. Ampak česa pravzaprav? Kot kaže tega, da so sledili tako imenovani novi ekonomski politiki, ki jo je vpeljal Lenin in katere »novost« je bila v tem, da je dopustila nekatere oblike tržnega gospodarstva, te pa so nujno privedle do »koruptivnih« povezav z zahodnim kapitalizmom.
S to gospodarsko politiko je stalinistična oblast sklenila prekiniti, kar je manifestirala tako, da je proti njenim vodilnim kadrom »zrežirala« sodni proces, ki ga po »zagovorih« obtožencev prekinjajo posnetki množice, ki koraka po ulicah in zahteva njihovo smrt. Na sodišču pa nastopi trenutek za državnega tožilca, ki prav tako zahteva njihovo smrtno obsodbo. Sodnik Višinski polovico obtoženih obsodi na deset let samice, drugo polovico pa na smrt. A tudi na smrt obsojeni niti ne trznejo, kot da bi vedeli, da v resnici ne bodo ustreljeni. Na koncu filma nas napisi obvestijo, da so bili vsi zaprti za deset let, toda zaprti so bili kot tehnična inteligenca, ki je morala delati v tajnih laboratoriji sovjetske varnostne službe GPU.
Duh realnosti
Dokumentarec Duh Bauhausa je nastal ob 100. obletnici slovite avantgardne šole oblikovanja, ki jo je leta 1919 ustanovil arhitekt Walter Gropius, da bi v njej uresničil svoje utopične ideje o preseganju meja med različnimi umetnostmi, obrtmi in znanostjo.
Šola je delovala le štirinajst let, a se je njen vpliv razširil po vsem svetu in film v režiji Nielsa Bolbrinkerja in Thomasa Tielscha še posebej dobro prikaže, kako globoko so njene ideje prodrle v sodobno oblikovanje, arhitekturo in umetnost nasploh.
Kot pritiče temi, ki jo obdeluje, se film namreč ne osredotoča le na samo šolo in njen zgodovinski razvoj (zato morda ni najprimernejša vstopna točka za povsem nepoučenega gledalca), ampak bolj prikaže, kako duh Bauhausovih idej, ki paradoksalno iščejo svobodo izraza prav znotraj omejitev rigidnih, vnaprej določenih struktur, še danes odmeva v različnih umetnostnih zvrsteh, denimo v plesu, ki se navdihuje v matematičnih formulah, ali alternativnih bivalnih konceptih, kot je na primer švedska šola brez učilnic. Še zlasti pomemben pa je njegov aplikativni potencial, ki se nakazuje v prihodnosti.
Če je Gropius razmišljal predvsem o preoblikovanju posameznih bivalnih enot, se danes kažejo priložnosti za uporabo njegovega pristopa zlasti v sodobnih urbanističnih izzivih, kot so južnoameriški slumi in splošno zgoščevanje mestnih središč. Njegove temeljne ideje – poudarek na skupnosti, strnjene, cenovno ugodne, minimalistične modularne gradnje, samooskrba, tehnološke inovacije in sozvočje z naravnim okoljem – so pravzaprav tudi glavne preokupacije našega časa. Precej klasično zasnovan dokumentarni film tako učinkovito pripelje duh Bauhasa globoko v današnjo realnost.
Strašljivo gledljivo
Dokumentarec iz sekcije Miti, ikone, mediji, film John McEnroe: Cesarstvo popolnosti, si pod povečevalnim steklom ogleda fenomen enega najboljših teniških igralcev vseh časov.
To pa ni kak klasičen športni dokumentarec niti celovit osebnostni portret, ampak svojstven filmski esej.
Francoski režiser Julien Faraut zlepi koščke 16-milimetrskih arhivskih posnetkov, izvorno namenjenih analizi McEnroejeve igre v didaktične namene, v intriganten, nemalokrat zabaven filmski razmislek, ki, verjeli ali ne, vleče posrečene vzporednice med tenisom in filmsko umetnostjo. Nad natančnim seciranjem Američanovega elegantnega gibanja po igrišču vseskozi lebdi Godardova opazka, da »filmi lažejo, šport nikoli«, McEnroe pa postane kolerični režiser, obseden z željo po nadzoru, ki hoče imeti popoln nadzor nad igro in vsemi njenimi akterji. Hkrati je izjemen strateg z mojstrsko tehniko, krojač časa in snovalec specifične dramaturgije igre, pa tudi igralec, ki do potankosti obvladuje svoje telo in njegov položaj v prostoru. Faraut se ga loti z arzenalom citatov iz zakladnice francoske filmske teorije in si od blizu, v upočasnjenih in realnih posnetkih ter z neobičajnih zornih kotov ogleda specifiko njegovega sloga: njegov talent, inteligenco in eksplozivno osebnost, pa tudi njegovo problematično razmerje s filmskimi objektivi in mikrofoni, ki na tekmah silijo v njegovo osebno polje in dražijo njegovo občutljivo bit.
McEnroe je bil nepopustljiv perfekcionist, ki se mu je popolnost na koncu izmuznila za mišjo dlako. V njegovi najboljši sezoni leta 1984, na katero se film ves čas osredotoča, je izgubil le dve igri, a je bila ena od teh prav finale Roland Garrosa, kar mu je onemogočilo osvojitev grand slama. Cesarstvo popolnosti dekonstruira McEnroejevo igro, a tudi formo klasičnega dokumentarca in pokaže, kako je mogoče surov arhivski material s pomočjo montaže, inovativne rabe zvoka in glasbe ter plasti zunanje naracije zgnesti v povsem edinstven, a strašno gledljiv filmski eksperiment.
