Kakšne pa so te spletne prevare, ki nam jih prikazuje diplomant belgijske filmske šole, Ben Asamoah? Večinoma gre za izvabljanje denarja zahodnim osamljenim moškim in ženskam, a te prevare so prav bedne in skromne. Nekateri fantje v tisti »delavnici«, kjer sedijo s prenosnimi računalniki na kolenih in iščejo »žrtve«, se sicer hvalijo, da so jih obrali tudi že za 200 evrov, toda v prizorih konkretnega pridobivanja »žrtev« se pokaže, da je iz njih težko izvleči celo 50 evrov. Vsebina prevare pa je v tem, da se fant na spletu predstavlja kot potencialni partner ženskam ali pa se predstavlja kot dekle, ki streže zahodnim moškim solnim fantazijam (tudi te so res vse bolj bedne: film uporabi celo prašičjo prispodobo).
Neki fant pripoveduje o tem, kako je celo bil v Evropi, služil je pri ženski, ki je na teden porabila 500 evrov za ribe, njemu, ki ji je te ribe prinašal s trga in jih pripravljal, pa je plačala 12 evrov na teden. To pove kot v opravičilo za svoje spletno goljufanje. Ampak če že gre za opravičilo, je veliko boljše drugje. Na tistem ogromnem smetišču, odlagališču starih računalnikov, kjer se film začne. Afrika (v tem primeru Gana) je za Evropo očitno postala tudi računalniško smetišče. Ampak tudi na tem smetišču se najdejo levi-straussovski »bricoleurs«, brkljači, ki znajo v teh starih računalnikih izbrskati podatke o njihovih lastnikih in jih uporabiti za spletne prevare. Kar sami imenujejo prevara, se zdi bolj neka nova oblika suženjskega dela.
V filmu pa je videti, da ima spletna prevara tudi povezavo z religijo, in sicer v kar dveh oblikah: kritični in podporni. Kritično predstavlja krščanski pridigar (skoraj prav takšen »ekstatik«, kakršne poznamo iz ameriških filmov), ki na ulici vpije, da denar pač ni krščanska pot do zveličanja, še zlasti ne, če je pridobljen na tako lahkoten in nizkoten način, kot je spletna prevara (v nekem drugem filmu na to temo, Sakawa Boys, je strogo prepovedano, da bi fantje s tako pridobljenim denarjem svojim družinam pomagali iz revščine: porabijo ga lahko samo za zabavo). Drugo, podporno obliko pa predstavljajo vudujevski vrači, h katerim hodijo sakawa fantje in dekleta, da bi jim pomagali »uročiti« njihove žrtve (uročiti pomeni pripraviti jih do tega, da bi kaj plačale). V tej drugi obliki torej ne gre toliko za religijo, bolj za magijo. Magija pa je na neki način tudi spletna prevara, tudi ta deluje na daljavo in brez neposrednega stika, vsaj če je na eni strani dovolj lahkovernosti, podprte s patološkimi interesi. Spletni goljufi se kar precej zatekajo k tem nasvetom (načini te pomoči ponudijo tudi nekaj komičnih prizorov, vsaj v »evropskih očeh«), čeprav vedo, da so med vrači tudi takšni šarlatani, kakršni so oni sami.
Imigranti kot onesnaženje
Toda kakor je Afrika za Evropo dobra le kot smetišče, tudi sami Afričani lahko postanejo »smeti«, če se znajdejo v Evropi. Konkretno v Parizu, kot je videti v filmu Sylvaina Georgesa, Pariz je praznik – film v 18 valovih, v prizorih, kjer je »poležavanje« afriških in drugih imigrantov po pariških ulicah in pločnikih videti kot »onesnaženje«, s katerim imajo opraviti smetarji, ki njihovo kramo zmečejo v smetarski tovornjak, njih same pa sicer resda odpeljejo z avtobusi, toda neznano kam. Sicer pa ta film ni toliko dokumentaren, kot je artistično eksperimentalen. Črno-beli prizori z brezdomci in imigranti niso toliko realistični, kot so umetniške podobe eksistence na robu niča (»bližina niča« je še očitnejša z nekaterimi čisto vizualnimi ali zvočnimi »senzacijami«). Pomanjkljivost dokumentarnega pristopa pa je morda še najbolj občutna v prizorih s pariškimi demonstracijami in protesti, kjer je več poudarka na spopadih s policijo kakor na sami »vsebini« protestov in demonstracij, tako da nefrancoski gledalci ne vedo dobro, za kaj gre.
