Azija Danielo preprosto fascinira. »Ne vem, kako to, a že od mladih nog sem bila obsedena z Azijo,« se je zasmejala. Začelo se je z risankami anima, ki jih je rada gledala, tako je bila njena prva azijska ljubezen Japonska. Po fakulteti se je odpravila tja, sprva na potovanje, a z idejo, da bi kasneje tam poučevala angleščino. Zato je skočila v London, magistrirala iz angleščine in opravila vse izpite za certifikate za poučevanje angleščine ter se vrnila v Azijo kot učiteljica. »Nisem šla na Japonsko, temveč na Kitajsko. Japonska je res draga in zdelo se mi je lažje, da bi začela delati in živeti na Kitajskem,« je dejala.
Od Hongkonga je šla v krogu po celotni Kitajski in poučevala angleščino in nemščino. »Prek posebnih agencij si lahko hitro urediš delo. Pravzaprav je na Kitajskem tako veliko povpraševanje po učiteljih angleščine, da se lahko takoj zaposliš,« je razložila. Res pa je, da ljudje, katerih materni jezik ni angleščina, poučujejo na podeželju, Angleži in Američani pa kot govorci maternega jezika v mestih. »Ampak s tem ni nič narobe, nasprotno, saj je tako večje veselje, če kakšen dijak s podeželja doseže dober uspeh na državnem izpitu in s tem dobi možnost pridobitve državne štipendije in nadaljnjega šolanja, kar pomeni, da ima možnost za boljšo službo,« je razložila in dodala, da na Kitajskem vas pomeni okoli 10.000 prebivalcev v kraju. »Na podeželju res nimajo veliko priložnosti. Tam lahko postanejo vozniki ali trgovci, niti sanjati ne morejo o kakšni drugi karieri, četudi so zelo nadarjeni.«
Vse je seveda povezano z denarjem. Čeprav je izobrazba v kitajski družbi visoka vrednota, je njena dosegljivost odvisna od financ. Na Kitajskem šolanje ni brezplačno, zato je včasih bolj kot to, kaj znaš, pomembno, na kateri, se pravi na kako dragi ustanovi si se učil. Zato je v azijskem šolstvu veliko korupcije.
Tišina v razredu
Daniela je poučevala tako v šolah, od majhnih otrok do dijakov, kot tudi v podjetjih, kjer so se strokovnjaki prijavljali na ure pogovorne angleščine. Za nameček je konec tedna poučevala še individualno. »Tisti iz bogatejših slojev si obvezno naročijo še individualne ure jezika.« In ko je Daniela opisala, kako je videti povprečen azijski razred, je bilo takoj jasno, zakaj so individualne ure tako pomembne: »V razredu je bilo od 60 do 100 učencev. Na Tajskem sem učila štiri letnike po devet razredov, v vsakem pa je 60 dijakov, torej sem učila več kot tisoč učencev!« Za učenje jezika zelo neprimerno.
Toda tudi logika učenja jezika v Aziji je precej drugačna kot pri nas. »Tam samo tiho poslušajo. Še posebno Japonci, ti nikoli ne spregovorijo v razredu, če jih učitelj neposredno ne vpraša. Lahko se zgodi, da se deset let učijo jezika, pa nikoli ne spregovorijo,« je opisala izkušena učiteljica azijskih šol. Na Tajskem je v razredu skušala spremeniti to pasivno učenje angleščine in skupaj z ustanovo, za katero je delala, so pripravili program interakcije: »Naše dijake na Tajskem je bilo zelo težko pripraviti do tega, da spregovorijo. Povezali smo se z razredi v Evropi in dijaki so se pogovarjali prek skypa. Potem pa so počasi spregovorili v tujem jeziku.«
Poleg tišine v razredu jo je zelo presenetilo, kako so v Aziji, še posebno na Kitajskem, obsedeni s tujci. »Vse bi naredili, da bi se fotografirali s tujcem,« se je zasmejala in razlagala, kako so jo v Šaolinu kitajski turisti preganjali kot paparaci. »Namesto da bi se osredotočili na neverjeten zgodovinski predmet, ki ga bodo videli le enkrat v življenju, so vsi fotografirali moje svetle lase. S prijateljicami smo tekle skozi park, ker so nas zasledovali, da bi naredili selfi.«
Še huje je bilo na avtobusu, kjer so se vsi prerivali, da bi sedeli poleg nje. Nekako je razumela, da večina Kitajcev še nikoli ni v živo videla belca, še posebno tisti, ki živijo na podeželju. In ko ga zagledajo, jim ni prav nič narodno, če se ga dotikajo. »Čisto normalno jim je bilo, da so se dotikali mojih las,« se je nasmehnila. Po drugi strani jo je navdušilo, da so Kitajci tudi na vsak način želeli z njo komunicirati: »Kar začnejo govoriti po kitajsko, četudi jih ne razumeš, potem komuniciranje nekako steče z rokami.«
Zaradi domotožja med filmarje
Med vsemi azijskimi državami, v katerih je bivala, je le ena, kjer se ni počutila dobro – Filipini. »Bilo je res žalostno. Otroci so zjutraj prišli v šolo, potem pa so popoldne preživeli pred spletnimi kamerami kot delavci v industriji seksa,« je pripovedovala. Tako da je bilo morebiti še dobro, da je bil ravno tajfun in so tuje učitelje hitro evakuirali. »Morda je res prav tako, ker me take stvari zares pretresejo in bi se mi verjetno zlomilo srce, ko bi poučevala te otroke.«
Tedaj se je tudi v njej nekaj premaknilo in nedolgo po tem jo je napadlo domotožje. Doma na Štajerskem pa ni zdržala dolgo. Odšla je v Berlin na šolanje. »Že v Aziji sem snemala kratke dokumentarne filme, sprva o pokrajinah, potem o ljudeh, ker so me fascinirale kulturne razlike. Objavljala sem jih na kitajskem facebooku. Filme sem poslala na berlinsko filmsko šolo Met Film, bili so jim všeč in so me sprejeli. Sedaj pri njih opravljam praktično delo snemanja dokumentarnih filmov,« je dejala in takoj navdušeno razložila, da so dokumentarni filmi zdaj povezani s spletom, saj nihče več ne želi gledati dvournega dokumentarca po televiziji. »Pomembno je, da se krajši dokumentarni filmi pojavljajo na facebooku, instagramu in drugih podobnih platformah. Mladi ne gledajo več televizije, ampak vse, kar vidijo na telefonih. Tudi jaz že pet let nimam več televizije,« je priznala. Trenutno sodeluje v projektu nemških televizij ZDF in RTL2, v katerem bi na ta nov način pripovedovali zgodbe o berlinskih priseljencih.
Kljub temu da je Berlin sam po sebi neizčrpen vir filmskih zgodb, Daniela Leskovar komaj čaka, da junija konča berlinsko filmsko prakso, dobi diplomo in gre – kam drugam kot v Azijo. V prihodnosti pa bi rada nekaj podobnega posnela tudi v Sloveniji, saj je prepričana, da ima Slovenija preveč prezrtih zgodb.
