Seveda ga poznam. Bil je eden najboljših oblikovalcev tistega časa pri General Motors in je zaslužen, da smo na avtomobile začeli gledati kot na nekakšen sanjski izdelek. Na neki način je povezal avto in vojaško letalo.
Že tedaj je imel bujno domišljijo. Je domišljija nekaj, kar oblikovalci konceptnih vozil nujno potrebujete?Domišljija je najpomembnejša, je pa res, da moramo oblikovalci danes dobro razumeti tudi sodobne tehnologije, marketing, ergonomijo. Brez domišljije oblikovalec izgubi bistvo lastnega ustvarjanja, ljudem je pač treba prek oblike avtomobila povedati njegovo zgodbo.
Z bujno domišljijo se verjetno že rodite?Na to je težko odgovoriti. Sam sem se skozi leta ustvarjanja naučil, kako uporabiti domišljijo, da postane realnost. Veliko sem študiral zgodovino umetnosti, da sem lahko razumel, kako so nekateri umetniki v preteklosti svoje sanje prenesli v resničnost. Kako uporabiti domišljijo, se je mogoče tudi naučiti.
Vemo, da morate oblikovalci razmišljati vsaj štiri leta vnaprej. Tega se verjetno ne da naučiti na fakulteti?Vedno sem imel občutek, da se oblikovalci sprehajamo skozi čas. Za nas je nekaj običajnega, če razmišljamo o prihodnosti, zanimivo pa je, da ko enkrat svoj izdelek vidim na cesti, o njem razmišljam kot o preteklosti.
Georg Gedl, slovenska legenda oblikovanja, je dejal, da se v štirih letih dela naučiš veliko več kot v štirih letih na fakulteti. Kako pomembna je v vašem poslu formalna izobrazba?Zame je bila zelo pomembna. Med študijem oblikovanja sem spoznal izjemne ljudi, učitelje in predavatelje, ki so mi spremenili življenje. Začel sem razumeti, kako določene stvari delujejo. Po zaslugi učiteljev sem rad študiral in se naučil stvari, ki mi danes pomagajo pri ustvarjanju. Prav tako pa sem med študijem izoblikoval svojo osebnost, svoje sanje sem začel spreminjati v realnost, kar je imelo velik vpliv na moja kasnejša leta. Seveda mi za časa študija to še ni bilo jasno, a sem svojim učiteljem danes hvaležen.
Ko sem leta 2009 na salonu v Frankfurtu videl koncept vašega twizzyja, sem bil prijetno presenečen, prav tako leta kasneje, ko je bil avto oblikovno skorajda nespremenjen pripravljen na serijsko proizvodnjo. Praviloma se konceptni in serijski avto oblikovno razlikujeta. Zakaj je tako?Konceptni avtomobili so kot sanje, vanje vključimo vse svoje ideje, tudi takšne, ki niso bile še nikoli uporabljene, saj nam to pri Renaultu omogočajo. Temu nato sledi realnost, proizvodnja, pri kateri pa je treba upoštevati stroške. Na koncu je avto vendarle treba prodati, ljudje pa si ne morejo privoščiti konceptnega avta, saj je občutno predrag. Naš cilj ni najti dva kupca, temveč množico.
Prepričan sem, da bi se mnogi koncepti prodajali bolje, kot se prodajajo serijske različice.Seveda bi se, toda za kakšno ceno?
Kako hitro ste se kot oblikovalec sprijaznili z dejstvom, da avto s privlačnim videzom praviloma ni finančno vzdržen za proizvodnjo?Lepota je načeloma zastonj oziroma bi morala biti. Toda v avtomobilski industriji je treba sprejemati kompromise, ki ljudem niso vedno razumljivi. Tudi kompromise na račun lepote avtomobila. Seveda obstajajo izjeme. Za novega clia lahko rečem, da pri lepoti nismo sprejeli nikakršnega kompromisa, avto pa je za nameček tudi uporaben.
Zakaj sploh potrebujemo konceptna vozila, če pa mnoga ne dočakajo serijske proizvodnje?Odgovor je preprost: zakaj greste v kino? Zato, da bi sanjali in bili v drugem svetu. Ko enkrat vidiš nenavaden konceptni avto, si lahko prestavljaš svet, ki najbolj ustreza temu avtu. Ko oblikujem konceptni avto, se primerjam z režiserjem filma, ki nas skuša popeljati skozi sanjski svet prihodnosti. Nimajo vsi te sreče, da bi lahko kreirali svoje sanje, jih konkretizirali. S konceptnimi avti prav to počnemo, saj postajajo resnični.
Oblikovalec Pininfarina je nekoč dejal: ni treba, da je avto lep, imeti mora značaj. Se strinjate?Seveda. Podobno je z ljudmi. Samo lepota ni dovolj. Ni dovolj, da si maneken, moraš biti tudi šarmanten, drugačen. Prav ta drugačnost poskrbi, da ima neki avto kul značaj.
Toda avtomobile kupujemo z očmi.Zgolj deloma, ne pa v celoti. V ljudeh moramo ob pogledu na avto sprožiti iskro, prižgati ogenj, da postanejo čustveni. Seveda pa samo oblika ni dovolj za dobro prodajo, avto mora biti dober tudi na drugih področjih.
Kako težko je oblikovati avto, ki je lep in uporaben obenem?Ni preprostega odgovora. Seveda je to težko. Oblikovanje ni zgolj umetnost, tudi s pomočjo oblikovanja je treba poiskati rešitve za določen problem. Da bi rešili probleme, za nas oblikovalce ni dovolj, da znamo zgolj oblikovati, razvoj avtomobila moramo razumeti do potankosti.
Se je vaše delo v zadnjih 20 letih zaradi računalnikov drastično spremenilo?Delo je več ali manj podobno. Razlika je samo v času, ki je potreben, da naredimo avto. Računalniki nam omogočajo, da delo poteka hitreje, da lažje najdemo rešitve. Po eni strani prihranimo čas, po drugi naredimo več. Računalnik je zgolj orodje, ni rešitev. Rešitve so še vedno v glavah ljudi, oblikovalci pa tudi danes avtomobile še vedno rišemo z roko.
Oblikovalci avtomobilov kreirate prihodnost. Verjetno potrebujete veliko intuicije, prav tako morate znati gledati v prihodnost?Oblikovalci avtomobilov smo čustveni glede svojega dela in se ves čas sprehajamo v času, enkrat smo v preteklosti, drugič v prihodnosti. Svoje sanje želimo samo uresničiti. Ne bi rekel, da znamo gledati v prihodnost, se pa strinjam, da je intuicija še kako potrebna. Ob intuiciji pa je treba biti vedno v stiku z realnostjo.
Se tudi pri Renaultu poigravate z avtomobili, ki bodo leteli, jih lahko pričakujemo v bližnji prihodnosti?V bližnji prihodnosti težko, je pa ideja zanimiva, kot oblikovalec o njej seveda razmišljam. Ideje ni tako težko uresničiti, se bom pa ponudil, da bom prvi, ki bo takšen leteči avto tudi preizkusil. Gre za tretjo dimenzijo, ki me privlači. Avti so bili doslej vedno na tleh, zato vsi sanjamo o tretji dimenziji. Vam pa lahko zaupam, da me mika tudi četrta dimenzija. Zakaj pa ne bi potovali skozi čas?
Trenutno so vsi renaulti lepo oblikovani, kar pa v preteklosti ni bilo pravilo, še posebno pred oblikovalcem Laurensom van den Ackerjem. Bili so vzponi in padci. Zakaj?Vprašati se je treba, kaj sploh je lepota. V avtomobilizmu se je skozi desetletja pojmovanje tega, kar je lepo, spreminjalo. Pri Renaultu smo na primer s konceptnima avantimom in vel satisom na začetku tisočletja dokazali, da je lepota lahko drugačna, še danes ob pogledu nanju sproščata čustva, saj sta kul. Lepota se spreminja, zato je težko reči, da je bilo nekaj grdo, na avto je treba gledati tudi s časovne distance. Seveda pa se znamke prilagajamo razmeram na trgu in skušamo zadovoljiti vse. To pa je v dizajniranju nevarno, nastane lahko avto, ki ni dovolj razburljiv.
Svet oblikovalcev avtomobilov je v rokah moških. Kaj je razlog za to?Strinjam se, da je žensk v našem poslu premalo, in žal mi je zaradi tega. Na šoli za umetnost je praviloma več žensk kot moških, kar je krasno, kasneje pa se razmerje poruši, saj so na fakulteti za industrijski dizajn moči že izenačene. V avtomobilskem oblikovanju pa žensk skorajda ni več. Tega ne razumem najbolje, mogoče pa je vse skupaj posledica razmišljanja, da gre za svet, ki je v domeni moških. Upam, da se bo to spremenilo, tudi sam bi rad videl, da bi imel kakšno sodelavko.
Veliko se govori o Kitajcih, ki množično kopirajo avtomobile. Kako je mogoče, da tako številen narod ne premore svojih vrhunskih oblikovalcev?Gre za staro državo z mlado avtomobilsko industrijo, kjer šele začenjajo razumeti, kako narediti dober avto. Učenje zahteva čas. Dejstvo je, da napredujejo. Ko sem bil na nekaterih šolah dizajna v Pekingu in Šanghaju, sem videl nadarjenost študentov, ki je že skorajda na ravni evropskih kolegov. Mislim, da je samo vprašanje časa, ko bodo dobili dobre oblikovalce, saj se jih nekaj že izobražuje tudi v Evropi. V razgovoru s študenti sem bil vesel, ker so razmišljali o definiciji kitajskega dizajna, kako bodo izkoristili lastne korenine, da bo njihov dizajn nekaj posebnega, unikatnega. To jim bo uspelo, doba njihovega kopiranja se končuje.
Meni se zdi, da je evropski dizajn še vedno najboljši. Se strinjate?Evropski dizajn je dober, a zavedati se je treba, da v evropskih podjetjih dela veliko Neevropejcev z vsega sveta, ki so jim vrata že dolgo na stežaj odprta. Zato je evropski dizajn na neki način podoben svetovnemu. Sam bi zlahka delal tudi za kakšno drugo večje svetovno podjetje.
Ste že prejeli nespodobno vabilo?Seveda. Nekatere ponudbe so bile zelo resne. Menim, da je pri oblikovalcu nujno, da z leti zamenja delodajalca. Tudi mene mika. Je pa res, da delam v podjetju, ki ima veliko znanja in mi omogoča razvoj. Po drugi strani pa bi v drugem podjetju pridobil nova znanja, saj se stvari lotevajo drugače, drugačna je poslovna kultura.
Bojim se, da bo avtomobilska prihodnost prinesla radikalne spremembe. Vas kaj skrbi, da vaš poklic oblikovalca avtomobilov ne bo več potreben?Vsak poklic je na neki način ogrožen, če delaš enako iz dneva v dan in te lahko nadomesti umetna inteligenca ali robot. Kot oblikovalec stremim k temu, da bi bilo moje delo raznovrstno, zato sem prepričan, da bom med zadnjimi, ki bodo izgubili službo.
Bodo avtomobili čez 50 let sploh še videti kot avtomobili?Kot sem vam rekel, ne napovedujem prihodnosti, mislim pa, da ne bodo več podobni avtomobilom, kot jih poznamo danes. Imam neko idejo, kako bi bili lahko videti, bodo pa ljudje čez 50 let v njih videli avto, pa čeprav v naših očeh to ne bo avto. Prepričan sem, da bodo tedaj obstajale tehnologije, s pomočjo katerih se bodo gibali drugače po tleh ali zraku. Planet se bo tako zelo spremenil v dobrem in slabem, da se bodo tudi avtomobili morali precej spremeniti, proizvajalci pa najti nove rešitve premikanja od točke a do b, če bo to tedaj sploh še potrebno.
