Zagotovo ni avtomobila, ki ima z deželo na sončni strani Alp tako trdno povezavo, kot je renault clio. Razlogov je ogromno, je pa vez s Slovenijo pri nekaterih v zadnjem času narejenih cliih še posebno poudarjena in so ti še posebno slovenski. Gre za primerke, ki so nastali v Sloveniji, so namenjeni izključno slovenskemu trgu in imajo za nameček pri imenu še priponko, ki je hkrati oznaka za paket opreme, s katero je avto na voljo. In prav ta še posebej poudari njegovo »slovenskost«, saj se imenuje enako kot uveljavljeni slovenski turistični slogan: I feel Slovenia.
Pravzaprav si je glede na vse, kar clia dela tako »slovenskega«, ta avto takšno verzijo tudi zaslužil – in so si hkrati tak avto zaslužili slovenski kupci. Zato je tudi logično, da ima različica s tem imenom izredno bogato opremo. Ne glede na motor kupec namreč pri njej med drugim dobi multimedijski sistem s sedempalčnim zaslonom na dotik z navigacijo, parkirne senzorje spredaj in zadaj, kamero za pomoč pri vzvratni vožnji, kromirane zunanje in notranje okrasne vložke, sedeže v posebnem oblazinjenju in še kaj. Skratka, zares bogato opremljen avto, ki je zato na prvi pogled cenovno postavljen višje (v osnovi stane 14.990 evrov), a po drugi strani kupec dobi zares veliko in mu ni treba dodajati ničesar s seznama dodatne opreme – niti, denimo, kovinske barve, ki je serijska.
Res je, tegale zapisa smo se, upoštevajoč nepisana pravila vrstnega reda podajanja informacij pri testih, lotili z zadnje strani. A se nam je v tem primeru zdelo pomembno že podane informacije zapisati najprej in jih posebej poudariti; ne nazadnje smo clia v vseh mogočih različicah na teh straneh že večkrat »gostili«. V tej luči dodajmo še, da omenjena cena velja tudi za tokratni testni primerek, kar pomeni, da je bil ta opremljen z osnovnim 0,9-litrskim turbobencinskim motorjem s 75 konji (56 kW), sicer pa za testneža velja vse, kar velja tudi za druge clie zadnje generacije, ki se počasi poslavlja, saj bodo pri Renaultu javnosti ravno čez nekaj dni na salonu v Ženevi razkrili naslednika. Ki bo oblikovno zelo podoben zdajšnjemu. Ali drugače – generacijska razlika bo daleč najmanjša doslej, v marsikaterem pogledu komaj zaznavna, kar je le dokaz tistega, kar smo pri aktualnem cliu večkrat poudarili: da gre za oblikovno atraktiven avto, ki odlično kljubuje zobu časa.
No, če je z omenjenega vidika clio pri razrednem vrhu in je tudi v notranjosti, sploh z že našteto bogato opremo, dovolj kakovosten, privlačen in funkcionalen, a že ne tako kakovosten, kot so nekateri novejši tekmeci, vztrajamo tudi pri tem, da v vrh ne spada po voznih lastnostih. Udobje mu sicer težko očitamo, po vsem drugem pa je bolj kot ne povprečen, kar pomeni, da je kar nekaj njemu podobnih avtomobilov, ki jih je zabavneje peljati in se v ovinkih vedejo odločneje. Res je, pri tem mu omenjeni motor ni bil ravno v pomoč, saj mu precej hitro zmanjka sape predvsem na avtocestah (tudi denimo za pospešek do stotice potrebuje 12,3 sekunde), za mestno vožnjo pa je povsem spodoben, tudi primestje mu je blizu, v vsakem primeru pa na kakšno posebno dinamično vožnjo pozabite. Pri čemer tudi poraba ni bila ravno nizka (6,8 litra na 100 kilometrov), se pa zato 4,06 metra dolg clio izkaže za precej prostoren avto, tudi na zadnji klopi in tudi s 300-litrskim prtljažnikom.
Skratka, če boste s cliom pogosteje potovali kam dlje, recimo nekaj sto kilometrov v kosu, se ozrite za močnejšim motorjem, če bo to recimo drugi družinski avto ali boste z njim večinoma opravljali krajše vsakodnevne vožnje, pa bo tudi ta povsem zadostoval. Pri čemer bosta tako oprema kot njegova oblika še čez nekaj let zagotovo vsaj na ravni takratnih bolj izstopajočih avtomobilov tega razreda.
