Ognjemet ob štirih popoldne? Naslanjam se na grajsko obzidje iz rumenega tufa in gledam Neapelj pod sabo. Utrdba Sant'Elmo je najmogočnejša razgledna točka nad mestom, na Neapeljski zaliv sije pozno oranžno sonce in topli vetrc z morja spominja na poletje, čeprav je uradno še zima. Vse je na dlani, rumene fasade, rdeče katedrale in bakreno zelene strehe. To mesto je en sam žareči odblesk, en sam padec in vzpon, narejen iz peščene vulkanske kamnine: ozke ulice se prebijajo med barikadami iz visokih teras, klimatskih naprav in loncev z rožmarinom in baziliko. Nekje vmes so si prostor izborile težke krošnje mandarin in limon, z balkona na balkon so v nepreglednih manevrih speljane barvaste vrvi s perilom, vmes pa se po dolgem in povprek vijejo zlizane stopnice, na katerih se neapeljski otroci učijo šteti: »Ena, dva, tri, osemsto.«
Neskončna stopnišča med zabasanimi ulicami sledijo valoviti pokrajini, ki se je naredila iz ugaslih vulkanov, s poslikanih zidov brca nogometno božanstvo Diego Mara...
Nikoli se nisem zares odločila, da bom pisateljica, kaj šele, da bom kmetica. Kljub temu sem zdaj oboje in včasih mi je zaradi tega težko: nenehno se...
»Glejte, zima je tu. In za ozimnico rabiš jabolka, hruške in krompir.« Bila je nedelja in v Mariboru so na zaključni proslavi Borštnikovega srečanja...
