Ruska pisateljica, esejistka in javna intelektualka Tatjana Tolstoj (1951), ena žal redkih mednarodno uveljavljenih sodobnih ruskih avtoric, tudi slovenskim bralcem ni neznanka. Pred dvema letoma je mnoge navdušil prevod njenega romana Mjausk (2000), nekakšne postapokaliptične antiutopije, groteskne projekcije prihodnosti, ki na več mestih žal sumljivo spominja na našo sodobnost. A v zadnjih dveh desetletjih se je nagrajena piska iz fikcije začela vse bolj pomikati v esejistiko, pa vseeno vztraja, da naj bi ti zapisi polliterarnemu žanru navkljub v bralcu zbujali najprej estetski in šele nato spoznavni užitek. Izbor njenih esejističnih razmislekov smo dobili s knjigo Tuja lepota.
Zakaj niste srečni?
Avtorica prehod iz fikcije v esejistiko vidi, kot da se je iz tretje osebe začela pomikati v prvo. Tema in slog eseja morata biti v nasprotju s fikcijo neposredno obtežena z avtorjevo osebnostjo, meni, in tega se tudi brezkompromisno drži. Naj torej v eseju Nevidna devica govori o družinskih peripetijah na dači, v Triadi o ruskem nacionalnem karakterju ali v eseju Kvadrat o umetnosti, zaznamuje prav vsa besedila močna osebno-doživljajska avtorska linija.
Da od tovrstnega nedistanciranega motrenja družbe ne odstopa, je pokazala tudi v pogovoru z Andrejem Stoparjem, ki v usmerjanju žal pogosto nepovezane debate ni imel lahkega dela. Najprej je delila izkušnjo življenja za zidovi Sovjetske zveze, v kateri si je lahko potovanja privoščila le majhna skupina ljudi. »Ko so starši iz Peterburga potovali v Skandinavijo, je začel okoli njihove ladje krožiti moški z motornim čolnom in jim mahal. A ker se mu nihče ni upal pomahati nazaj, jih je začel spraševati, zakaj niso srečni, da so zunaj. To so bili ti zidovi v ljudeh,« je povedala. Ko je v času perestrojke sama potovala v ZDA, je morala najprej izpolniti silno veliko formularjev: »Imela sem šest bratov in sester, za vsakega od njih sem morala napisati, s čim se ukvarja. Če ti je kdo od sorodnikov umrl, si moral napisati številko njegove grobne parcele.«
A tudi ko je stara državna tvorba razpadla, so zidovi med ljudmi ostali. »Nerada lezem v prostor drugih ljudi in ne maram njih v svojem,« je na svoj način odgovorila na moderatorjevo vprašanje, kako pomembna je tematika odtujenosti za rusko literaturo.
V tujini ni mogla pisati
Daljna sorodnica Leva Nikolajeviča Tolstoja je sicer mladost preživela v Peterburgu, »prototipu vseh bodočih mest«, zato o »njegovih sencah« pripoveduje toliko knjig. Tudi njen esej Tuje sanje: »Če je dragoceno občutje živega življenja v vas usahnilo, morate iti v Piter oktobra. Če boste imeli srečo, takšno srečo pa imate lahko skoraj vedno, boste od tod odšli napol mrtvi.« A je zdaj njeno življenje osrediščeno v Moskvi, deset let je vmes predavala na univerzah v ZDA. Če se nobelovec Josif Brodski za nič na svetu ni hotel vrniti v Rusijo, sama pravi, da v ZDA preprosto ni mogla pisati. »Vedela sem, da bo vsako mojo črko razmesaril prevod.«
V svojih esejih avtorica pogosto tematizira stanje umetnosti po tem, ko je Kazimir Malevič s slovitim Črnim kvadratom oznanil njen konec. Še pogosteje pa opisuje svoje otroštvo in izvore, torej življenje z materjo, sestrami, varuško, o soprogu in sinovih denimo pa ne želi pisati. »Že desetletje se trudim pisati o prababici, ki je bila tudi pisateljica, strašno egoistična in lepa, z visokimi moralnimi normami, upam, da mi bo kdaj uspelo.«
