Italijanska demokratska stranka, ki je na lanskih volitvah doživela hud poraz, je dobila novega voditelja. To je s 67 odstotki glasov članstva postal predsednik regije Lacij Nicola Zingaretti. Zmagal je že v prvem krogu strankarskih volitev, slavje 53-letnega levosredinskega politika, ki bi moral prenoviti stranko in ji vrniti nekdanjo moč, pa je toliko večje, ker se je glasovanja udeležilo 1,7 milijona Italijanov, med katerimi so ne le člani, ampak tudi simpatizerji demokratske stranke.
Zingaretti se je zahvalil »vsem od Aoste do Sicilije, ki ste Italiji priredili ta praznik demokracije«. Nato se je ponorčeval iz tistih, ki že pri »30.000 glasovih na spletu odpirajo šampanjce«. Pri tem je mislil na vladno stranko Gibanje petih zvezd, kjer so hvalili volilno udeležbo, ko je pred nekaj tedni toliko njenih pripadnikov na spletu glasovalo in zavrnilo zahtevo sodišča po odvzemu imunitete v senatu Matteu Salviniju, priljubljenemu voditelju skrajno desne Lige, druge vladne stranke.
Po enem letu katastrofa Gibanja petih zvezd
Zingaretti je bolj levo usmerjen od nekdanjega liberalnega premierja in zadnjega izvoljenega predsednika stranke Mattea Renzija. Ima program za razvoj revnih območij, s katerim bi demokratska stranka lahko pridobila zlasti volilce na jugu Italije, kjer je na volitvah pred skoraj natanko letom dni premočno zmagalo populistično Gibanje petih zvezd, ki pa zdaj izgublja podporo. Na revni Sardiniji na primer je pred devetimi dnevi Gibanje na deželnih volitvah dobilo vsega 11 odstotkov glasov, lani marca pa je tam zmagalo z 42 odstotki. Petim zvezdam ne pomaga niti to, da ima od letos naprej prav po zaslugi te vladne stranke velika večina Italijanov zagotovljen minimalni prihodek 780 evrov.
Najprej pa mora Zingaretti ustaviti boj raznih frakcij v demokratski stranki, ki se je začel po odstopu Renzija s položaja premierja leta 2016. Najbrž bo iz vodstva stranke odstranil Renzijeve ljudi, ki naj bi izgubili stik z realnostjo. Po petih letih bodo v demokratski stranki tako prevlado spet dobili nekdanji komunisti, ki so že pred več kot 40 leti pod vodstvom Enrica Berlinguerja (1922–1984) zagovarjali »tretjo pot« in ostro nasprotovali sovjetskemu socializmu. Demokratska stranka je namreč nastala z združitvijo levih krščanskih demokratov, ki jim je pripadal Renzi, in nekdanjih evrokomunistov, ki jim je pripadal Zingaretti. Ta se v zadnjih letih nikoli ni spustil v konflikt z deset let mlajšim Renzijem in ga ni javno napadal. Menda mu tudi Renzi ne namerava metati polen pod noge.
Primerjava s Corbynom
Zingarettija politični analitiki radi primerjajo z voditeljem britanskih laburistov Jeremyjem Corbynom in tudi z ameriškim senatorjem Berniejem Sandersom. Ne gre pozabiti, da je novi voditelj levosredinskih demokratov veliko bolj proevropsko usmerjen od Corbyna, očitkov o popustljivosti do antisemitizma pa v nasprotju z voditeljem britanskih laburistov ne more biti deležen že zato, ker je njegova mama Judinja, stara mama pa je umrla v Auschwitzu.
Zanimivo je tudi, da je Zingaretti nasprotnik družbenih omrežij (priljubljenega Salvinijevega sredstva komunikacije), ker naj bi ta odvračala ljudi od skrbi za skupnost. »V Koloseju pred 2000 leti so ljudje lahko izrazili svojo sodbo samo tako, da so palec dvignili ali obrnili navzdol,« je lani dejal v nekem intervjuju. »Danes pa imamo na facebooku podobno stvar: ljudje sodijo, ne da bi mislili.«
Zingarettijeva politika bo bolj jasna po strankini konferenci 17. marca. Je pa že zavrnil možnost, da bi se povezoval z Gibanjem petih zvezd, ki ima 220 poslancev, demokrati pa samo 112. Liga ima 123 poslancev, a je v zadnjih mesecih po anketah postala prepričljivo najmočnejša italijanska stranka.
