»Sem slab v sprintu, zato sem vedel, da je moja edina možnost, da grem sam dovolj zgodaj naprej. Upal sem, poskusil z mislijo na zlato in posrečilo se je,« je v cilju kraljevske discipline nordijskega svetovnega prvenstva povedal Norvežan Hans Christer Holund. Ni mogel verjeti, da je prvo in največjo zmago v svetovni eliti pritekel v Seefeldu pri tridesetih letih, in to na način ubežnika iz kolesarstva. Polovico maratona je tekel sam v ospredju. Reprezentančni kolegi, ki so pritekli vse ostale tekaške naslove svetovnih prvakov v krajših in ekipnih disciplinah, so taktično pazili na zasledovalno skupino. Le ob menjavi smuči je lov začel Aleksander Bolšunov, a Rus je znova ostal večno drugi.
»Upali smo, da bo Holund ušel, kakor je možno daleč, čudno pa je, da ga nihče ni začel loviti pravočasno. Ne morem verjeti. Čuden scenarij,« je pripomnil četrtouvrščeni Norvežan Martin Johnsrud Sundy. S tem se je za zaključek nordijskega prvenstva potrdila prevlada norveškega teka v moški, z zmago Therese Johaug na 30 km pa tudi v ženski konkurenci.
Na zaključku je le Barbara Jezeršek (predzadnje, 47. mesto) z avstralskim potnim listom in kot članica slovenskega kluba NŠD Medvode simbolično zastopala slovenske barve. Slovenski tekači so bili medtem že na tekmah nižjega nivoja OPA v Švici in Pekingu, junakinji Katja Višnar in Anamarija Lampič pa na sprejemih. Zanimivo je, da si je posamične tekaške tekme ogledalo skoraj trikrat več gledalcev kot skakalne, podatek pa je še kako zanimiv za organizatorje v Planici 2023.
Prvenstvo v Seefeldu bo zagotovo šlo v zgodovino tudi po izbruhu dopinške afere Hauke in druščina. Haukeja so zasačili z iglo v žili. »Vstavljanje igle za transfuzijo krvi pušča sledi, modrice. Ni mogoče, da ljudje, ki delajo s tekači, nekaj tako značilnega ne bi opazili. Da se nekaj dogaja, bi vsekakor bolj pozorni v njihovi bližini morali zaznati,« je misel na ugotavljanje sumljivih znakov o pomoči z dopingom navrgel eden od tujih strokovnjakov. Brez vednosti trenerjev in drugega spremljevalnega osebja torej skrivanje skoraj ni možno. Zanimivo je, da so omenjene, ki so si kri menjali nekaj ur pred tekmo, našli v široko zastavljeni policijski akciji in ne z antidopinškimi analizami.
Afera ima večje razsežnosti od zgolj peterice vpletenih iz Avstrije, Estonije in Kazahstana. Zdravnik Mark Schmidt je kot pajek v mreži. Kot poročajo nemški mediji, je shranil še več kot štirideset vrečk krvi drugih »pacientov« v zamrzovalnih skrinjah v garaži blizu svojega doma v Erfurtu. Na seznamu »pacientov« je imel tudi atlete, nogometaše, rokometaše, kolesarje, plavalce… Za tiste, ki jih zanima tehnologija dopinga, nekaj osnov. Kri shranjujejo le okoli štiri tedne. Pred vbrizganjem segrejejo bogato kri iz dobrih časov na 37 stopinj. Obogatena kri povečuje število rdečih krvnih telesc in s tem je večji prenos kisika med tekmovanjem. Krvni doping velja za najhujšo in najučinkovitejšo obliko zlorabe. Po pisanju Bilda so stranke Schmidtu plačale 5000 evrov na sezono.
