»Dekleta so dala od sebe svoj maksimum in deveto mesto je trenutni doseg slovenske štafete,« se je po tekmi ženskih klasičnih štafet z doseženim sprijaznil glavni trener Nejc Brodar. Katja Višnar, Anamarija Lampič, Alenka Čebašek in Eva Urevc so v idiličnih spomladanskih razmerah, ko je bila večina v smučini znova v majicah s kratkimi rokavi, upravičile sloves močne reprezentance. Na dosegu štafetne klasike 4 × 5 kilometrov s 17 sodelujočimi četvericami je bilo tudi sedmo mesto kot izenačitev doslej najboljšega dosežka, ki so ga leta 2011 v Oslu pritekle Petra Majdič, Anja Eržen, Vesna Fabjan in Barbara Jezeršek.
Nemara je za to manjkal le delček v popolnem mozaiku. Morda nekaj več razmisleka pri taktiki, nekaj uvida v razmere, manj zaletavosti. Kot je bilo pričakovati, je bila za Slovenijo tudi zaradi odjuge in počasnejšega snega zelo pomembna že prva predaja s Katjo Višnar. Dolgo je ob izjemno dobro pripravljenih smučeh držala stik z najboljšimi, po polovici svojega teka kot odlična sprinterka le nekaj sekund zaostajala za vodilno skupino, a ritma zatem ni vzdržala. Pričakovano. »Na vzponu drugega dela me je, tudi zaradi te hude vročine, čisto odrezalo. Vedela sem, da bo tam najtežje. Nekako nisem mogla prek sebe. Izgubljala sem. V teh razmerah je zame enostavno pretežko. Ne morem pa si ničesar očitati, svojo nalogo sem naredila po svojih najboljših močeh,« je Katja Višnar opisala svoj tek s 14. časom predaje.
Očitno je psihološko zaostanek minute s primerljivimi reprezentancami najbolj vplival na druge. Anamarija Lampič se je zapodila v smučino in po dobrem kilometru zaostanek za vodilnimi zmanjšala za kar dvajset sekund, s čimer je tekla bistveno hitreje kot vodilni Švedinja Karlssonova in Norvežanka Ingvild Oestberg, srebrna in bronasta z desetkilometrske preizkušnje v klasiki. Dokler ji ni zmanjkalo zaleta. »Startala sem res sama, ujela in prehitela Kitajko in Kazahstanko, nato pa ostala sama. Brez stika z drugimi je veliko težje teči kot v skupini. Ni ritma, ni zavetrja, pa še vročina je bila neznosna,« je opisala Lampičeva, ki je za najhitrejšo svoje predaje skupaj zaostala 40 sekund (9. čas). Zelo hitro sta v lovu za visokoletečimi cilji začeli tudi obe »drsalki«. Alenka Čebašek je, tudi sama v smučini, še enkrat dokazala, da je tekačica za podaljšane sprinte. Dosegla je sedmi čas predaje, v kateri je Charlotte Kalla naredila remek delo za Švedsko. »Tudi če forma ni prava, vem, da sem na 'petki' sposobna odteči najbolje. Vse sem iztisnila iz sebe. Moramo biti zadovoljne,« je ugotavljala, potem ko je pritekla za hrbet Italijanki in Francozinji, a njena mlajša kolegica Eva Urevc kljub desetemu času četrte predaje naleta ni zmogla. Omenjenima štafetama se je zelo približala, a na zadnjih klancih sta pobegnili: »Začela sem malo prehitro in res sem trpela. Držala sem tisto mesto, ki mi ga je predala Alenka, in na koncu sem kar vesela, da je tako.« Za vrat ji je dihala odlična Švicarka Von Siebenhthalova, potem pa Čehinja, Kanadčanka in Poljakinja. Kot je ugotovil Nejc Brodar, so prav selektivne spomladanske razmere imele velik vpliv: »Če si v prvih metrih porabil preveč energije, si ceno zagotovo plačal v zadnjih kilometrih. To se je našim dekletom zgodilo danes.«
Prav dobro zamišljena taktika je pomagala Švedinji Stini Nilsson, da se je ubranila lova in napada Therese Johaug. Tekačica »Duracellovega« ritma je 15 sekund še nadoknadila, a visokorasle hitre Švedinje v sprintu ni zmogla premagati: »Vedela sem, da me bo Theresa poskušala ujeti, načrt je bil, da napadem v zadnjih metrih,« je povedala Nilssonova po zmagi in velikem veselju s preostalimi Švedinjami v cilju. Norvežani bodo tako v današnji moški štafetni tekmi še toliko bolj motivirani, da upravičijo sloves tekaške nacije številka ena.
