Morja predstavljajo 70 odstotkov našega planeta, po podatkih ameriškega urada za oceane in atmosfero (NOAA) pa je človeštvo doslej raziskalo zgolj 20 odstotkov morskega sveta. Vprašanje, kaj vse je v neraziskanih globočinah morij in oceanov, že od nekdaj buri človeško domišljijo, glede na najnovejše ugotovitve pa lahko z zelo visoko verjetnostjo pričakujemo, da bomo tam naleteli na naše odpadke. Britanski raziskovalci so namreč ugotovili, da so odpadne mikroplastike medtem dosegle celo najgloblje predele oceanov.

Da je človeško onesnaževanje oceanov velika težava, ni novost. Vsako leto proizvedemo več kot 300 milijonov ton plastike, v oceanih pa je vsaj 5 bilijonov kosov. Vplive odpadne plastike so znanstveniki doslej preučevali predvsem v bližini morske gladine, te raziskave pa so pokazale skrb vzbujajočo sliko. Sledi plastike so našli v ribah, kitih, želvah in celo ptičih. Podatkov o vplivu na organizme, ki prebivajo v globinah oceanov, zaradi previsokih stroškov takšnih raziskav doslej ni bilo veliko. Raziskovalci si niso delali utvar, da so ob trenutni onesnaženosti oceanov globočine ostale povsem nedotaknjene. Alan Jamieson s Fakultete za naravne in okoljske znanosti na Univerzi v Newcastlu je za AFP povedal, da so ga razsežnosti odkrite onesnaženosti vseeno močno presenetile.

Sledi mikroplastike našli povsod, kjer so gledali

Jamieson je del ekipe, ki je zadnje desetletje raziskovala nekatera najgloblja območja na Zemlji in tam iskala še neznane vrste in oblike morskega življenja, med odpravami v globine pa so na površje prinesli tudi številne primerke. Med drugim več ducatov majhnih rakcev, ki prebivajo v globinah od 6 do 11 kilometrov pod morsko gladino. Ugotovili so, da lahko s pomočjo analiz rakcev preverijo stopnjo onesnaženosti tudi v teh najodročnejših območjih našega planeta.

Med vzorci so bili rakci iz Marijanskega jarka, Perujsko-čilskega jarka, Kurilskega jarka in Kermadeškega jarka. Skupno so analizirali 90 primerkov, delce plastike pa so odkrili v kar 65 primerkih oziroma več kot 72 odstotkih. Med analiziranimi primerki iz Marijanskega jarka, ki je s skoraj 11 kilometri globine najgloblja točka na Zemlji, niso našli niti enega, ki ne bi vseboval vsaj enega koščka plastike. Tako pogosta prisotnost plastike v rakcih v Tihem oceanu, ob obali Čila, Nove Zelandije ali Japonske, je Jamiesona prepričala, da se je odpadna plastika medtem razširila že povsod.

Na globini 10.898 metrov našli plastično vrečko

Onesnaženost Marijanskega jarka že dolgo ni skrivnost. Šokantno odkritje je lani razkrila skupina japonskih znanstvenikov, ki so med preučevanjem posnetkov z oceanskega dna opazili, da se na globini 10.898 metrov nahaja plastična vrečka. Skupno so pregledali podatke 5010 potopov, odkrili pa so 3425 kosov človeških odpadkov. Nekaj je bilo lesa, nekaj gume, nekaj kovine in blaga, kar 33 odstotkov vseh opaženih odpadkov pa je bilo plastičnih. Od teh kar 89 odstotkov predmetov za enkratno uporabo. Jamieson je leta 2017 v znanstvenem članku objavil tudi podatke, da je onesnaženje v Marijanskem jarku celo mnogokrat hujše kot v številnih najbolj onesnaženih kitajskih rekah.

Jamieson in njegova ekipa niso povsem prepričani, kako so kosi plastike prišli v prebavni trakt rakcev. Mikroplastični delci v morja in oceane lahko zaidejo ob izlivu onesnaženih rek ali kanalizacije, lahko pa tudi nastanejo z razgrajevanjem večjih kosov plastičnih odpadkov. Ena od možnih poti do rakcev vodi prek rib, ki so zaužile plastične delce, kasneje poginile in potonile na dno oceana, kjer se je z njimi pogostila lokalna favna, ob tem pa zaužila tudi plastiko. Možno je tudi, da so rakci plastiko zaužili neposredno. Ko se na kosih mikroplastike nabere dovolj bakterij, ta zaradi dodatne teže začne toniti.

Lahko pa so rakci plastiko prevzeli iz večjih kosov plastičnih odpadkov, ki so potonili na dno. Omenjena lanska japonska raziskava je v kar 17 odstotkih odkritih plastičnih odpadkov na oceanskem dnu našla globokomorske organizme. Jamiesonova ekipa je s pomočjo analize atomskih vezi v plastičnih vlaknih sicer ugotovila, da so ti odpadki stari že več let.