Pravijo ji tudi nora, zelena ali grenka ajda, na Koroškem in drugod pa tudi cojzla. Ta stara sorta na Kitajskem raste tudi na nadmorski višini nad 2500 metrov. Razširjena je ponekod v Nepalu in Butanu, kjer jo podobno kot navadno ajdo uporabljajo za rezance in nekatere druge jedi. Evropo je pomagala reševati pred lakoto leta 1816, ko je tudi nad naše kraje prineslo oblak pepela po izbruhu ognjenika Tambora v Indoneziji. Poletja menda skoraj ni bilo, čebele niso letale, pridelek je bil katastrofalno slab in nastopila je lakota. Baronu Žigi Zoisu, svetovljanu in popotniku, se imamo zahvaliti, da je takrat na Češkem opazil tako imenovano tatarsko ajdo, ki ne potrebuje zunanjih opraševalcev in uspeva tudi v izredno slabih razmerah, brez sonca in na velikih nadmorskih višinah, njena pridelava pa je sila enostavna. Ravno zaradi tega je pritegnila njegovo pozornost, prinesel jo je v naše kraje in razširil med kmete. Tatarska ajda se pri nas od takrat imenuje tudi cojzla, po baronu Zoisu.
Ajda je bila sicer v naših krajih nekoč eno najpomembnejših živil in še danes v tradicionalnih kuhinjah, ki jih posnemajo in nadgrajujejo tudi najsodobnejše, najdemo različne jedi, od ajdovih žgancev do kruha in štrukljev ter še česa. Zanimivo je, da ajdo iz praktičnih razlogov uvrščamo med žita, čeprav botanično sploh ne sodi mednje, temveč med sadje in je celo sorodnica rabarbare. Njeno ime izvira iz staronemške besede Heide, ki pomeni ajd oziroma pogan. V 12. stoletju so jo namreč iz vzhodne Azije v Evropo prinesli križarji, ki so dežele na vzhodu označili za poganske, ajdovske, zato se je tudi tega vzhodnjaškega »žita« prijelo ime ajda. V prehrani, pa naj gre za navadno ali tatarsko ajdo, uporabljamo predvsem semena, iz katerih skuhamo ajdovo kašo, z mletjem pa dobimo ajdovo moko, brez katere ni žgancev. Ajdova kaša se imenitno odreže kot prikuha, ki jo uporabimo enako kot denimo kuhan riž, lahko pa jo spečemo – podobno kot rižev narastek. Odlično tekne tudi z gobami, denimo v enolončnici po tokratnem receptu.
Gobova enolončnica s cojzlo
2 srednje velika korenčka, 1 večjo korenino peteršilja, 1/2 manjšega gomolja zelene, 1 čebulo, 1 steblo pora, 1 žlico paradižnikove mezge, 1 dl paradižnikovega pireja, 1,5 dl tatarske ajdove kaše, 200 g jurčkov, šitak ali šampinjonov (še bolje mešanice vseh naštetih), 3 žlice oljčnega olja, 4 žlice ekstra deviškega oljčnega olja, 1 l vode (ali zelenjavne osnove, če je pri roki), morsko sol, šopek peteršilja, 3 stroke česna, sveže zmlet poper ali čili po okusu.
Korenček, peteršiljevo korenino in zeleno očistimo ter narežemo na kolesca oziroma drobne kocke. Čebulo olupimo in drobno sesekljamo. V velikem loncu na olju popražimo sesekljano čebulo, da se zmehča, a ne obarva. Dodamo narezano zelenjavo (če uporabimo svež čili, narezanega dodamo zdaj) in vse skupaj med občasnim mešanjem pražimo 10 minut. Gobe očistimo in narežemo na lističe (ali uporabimo zamrznjene). Stresemo jih na popraženo zelenjavo. Vse skupaj med občasnim mešanjem pražimo 5 minut. Vodo oziroma jušno osnovo pristavimo in segrejemo. Por očistimo in narežemo na kolesca. Stresemo ga v lonec, dodamo oprano tatarsko ajdovo kašo in paradižnikovo mezgo ter prilijemo vročo vodo/jušno osnovo. Zavremo in kuhamo tako dolgo, da se ajda zmehča (približno toliko, kot piše na embalaži). Prilijemo paradižnikovo mezgo. Začinimo s soljo in poprom in sesekljanim česnom ter počasi kuhamo še 10 minut. Peteršilj osmukamo in drobno sesekljamo. Enolončnico razdelimo na segrete krožnike. Pokapljamo jo z ekstra deviškim oljčnim oljem in posujemo s sesekljanim peteršiljem. Postrežemo kot lahko samostojno jed.
