Pesniški prvenec Varje Balžalorsky Antić Klobuk Vere Revjakine B. pljuskne v bralca kot kipeča voda, polna sinestetičnih zaznav, ki obliva zunanjo pokrajino z »lokusom vrtečih se notranjih ploskev« lirskega subjekta. Voda s številnimi, tudi slogovnopostopkovnimi variacijami postane vodilna metafora zbirke. Kot da bi brali poetološki namig, se soočamo s poezijo, ki je »samo dišeče zrenje; samo dišeš, / duhaš, pokaš, samo raztezaš se«, prelito v štiri zaključene sklope. V prvem razdelku je pesnica na poti med deželami in pokrajinami, ki so po eni strani vir neizčrpnih impresij, kot jih zarisuje »dotik hipa in kraja«. Po drugi strani pa so prav ti »idilični« pejsaži vselej tudi »grobišča« – bodisi pretekla, denimo tista z Golega otoka, sedanja, »atlantska«, s trupli pribežnikov, ali pa prikrita grobišča potrošniške družbe, ki na račun izkoriščanja delavcev in v prid transakcijam nastajajo na relaciji Boston–Sudan–Bangladeš–Cern.
Drugi razdelek pesmi je posvečen »ars poetici«. Pesnica prevprašuje izvor, bistvo, smisel, pa tudi nemoč in domet svojega pesnjenja, ki poskuša »zagrebene mlade fos...
Simfonična reprodukcija si v mednarodnem prostoru precej zavzeto prizadeva za izstop iz repertoarne mumificiranosti, zlasti z iskanjem korelacij med...
