Kritika koncertov Slovenske filharmonije in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija: Pretkanost igre in refleksije
Simfonična reprodukcija si v mednarodnem prostoru precej zavzeto prizadeva za izstop iz repertoarne mumificiranosti, zlasti z iskanjem korelacij med starim in novejšim. Naša osrednja orkestra še zmeraj čaka velika naloga programske prenove, s katero bi bilo treba nadoknaditi vse, kar se ni zgodilo v desetletjih umetniško-načrtovalske dremavice, hkrati pa slediti aktualnosti(m) in pritegniti tudi množično občinstvo. Radijski orkester ga je v zadnjih sezonah snubil (v resnici ne neuspešno) s poudarjeno konservativno usmeritvijo; več odločnosti pa kaže Slovenska filharmonija. Pripravila in izvedla je festivalski sklop V novo leto z novo glasbo ter ga delno vpletla v svojo redno abonmajsko ponudbo in celo v soorganizatorsko navezo s Festivalom Ljubljana.
Orkester Slovenske filharmonije
Z igro in refleksijo sveta prepredeni zadnji koncert je bil naslovljen Tišina, prosim!, po glasbenem skeču Vita Žuraja za trobilne ustnike...