V prozi katalonskega pisatelja Jaumeja Cabréja vsaka podrobnost pridobiva pomen, predmeti pa preraščajo v kompleksne simbole večjih, neredko strašljivih (in, tako se zdi, nespremenljivih) družbenih struktur. Takšna je bila violina v romanu Confiteor, ki podobno kot Sodnik sooča tiste večne teme neizprosne zgodovinske mašinerije in krhkosti osebne usode. Slednjo v Cabréjevih delih predstavlja ravno glasba, ki obstaja le, ko je izvedena, zato skrivnostni umor francoske operne dive v uvodnih taktih Sodnika napoveduje utišanje vseh, ki bi ogrožali ustaljeni tek oblastniškega kolesja. Ta sloni na spletu prijateljskih in seksualnih izmenjav, a tudi nenehne ogroženosti, saj vzpon po družbeni lestvici ne prinaša le slave in denarja, temveč tudi boj za ohranjanje položaja. Vsaka napaka je lahko usodna, morilci pevk so važni le, če s seboj prinašajo druge relevantne informacije, na primer o kakšni mrtvi ljubici, ki bi dodobra prepotila plešo pod sodnikovo lasuljo. Cabréjeva ironija ne prizanaša nikomur, opis deregulirane, brezpravne družbe osebnih interesov bi bili težko videti bolj boleče, a tudi bolj komično.
V pičlih dveh mesecih se življenje Cabréjevih likov postavi na glavo. Na ozadju iztekajočega se leta 1799 in tik za tem, ko Napoleonov coup d'état konča francosko revolucijo, postaja jasno, da stari svet pudrastih lasulj stoji na »stopalih iz krhke gline«. V osrčju romana je razmislek, ki presega zastavljeni zgodovinski okvir, o banalnih, a usodnih vzvodih oblasti. Zgoščeno jih povzemajo uvodni reki o zakonu kot »skupku naključnih odločitev«, ki spi »v ozadju družbe« in ob katerem »je določena tudi pot, kako se mu je mogoče izogniti«. Sodnika Rafela ne spodneseta niti pravica niti pravni zakon, temveč tisti drugi, človeški in smrtonosnejši, zajet v neusahljivi želji po moči in oblasti. Nad njim lebdijo brezbrižna ozvezdja, v katerih naj bi bilo vse zapisano; sodnikova napaka torej, da kljub astronomskim strastem ni znal pravilno razbirati znakov.
»Čez sto let, ko bova samo še hrana rožam, bodo ljudje še vedno nosili lasulje,« modruje don Rafel, medtem ko mu položaj civilnega regenta in vrhovnega sodnika vse bolj lomi njegova krhka glinena stopala. Simboli oblasti se menjajo, njena logika ostaja: zadovoljiti sebe, pri čemer je vsaka žrtev le »drobni dežek, ki zmečka obleke in lasuljo spremeni v štrenaste nitke«.
