Le streljaj od prestolnice, na Igu, stoji manjša kmetija, ki z ovcami, ki se prostodušno pasejo, sama po sebi ne pritegne posebne pozornosti. Dokler ne pozdravi osem psov, vsi ovčarske pasme, ki zvesto spremljajo svojo lastnico, Kajo Špruk, lastnico pasjega centra Ovčarska.
Nekoč majhna kmetija z le nekaj konji je v zadnjih letih zrasla v pravi pasji center, ali kot ljubkovalno pravijo lastniki ovčarskih psov – igrišče za njihove ljubljenčke. »S tem športom sem se spoznala pred trinajstimi leti, ko mi je uspelo mamo prepričati, da bi imela čisto svojega borderja,« pove Kaja Špruk. »Trenutno imava s fantom štiri border collije, avstralsko govedarko, maremskega ovčarja in dva tornjaka,« razloži vzrediteljica in pripomni, da so prav maremka in tornjaka namenjeni čuvanju črede in posesti, medtem ko ostale uporabljajo za delo na kmetiji, pomoč pri treningih, prav tako se z njimi redno udeležujejo tekmovanj. »Ko so k hiši prišle ovce, se je tudi rodila ideja treningov pašnje, centra Ovčarska, kjer bo dobrodošel vsak, ki želi svojemu psu predstaviti tovrstno delo,« še pove.
Ni vsak pes primeren za zganjanje živali
V zganjanju živali se po mnenju sogovornice lahko poskusi vsak pes, ki ima vsaj malo zanimanja za čredo. »Vendar pa ni vsak pes primeren za tovrstno delo oziroma šport. Psa, ki ni ovčarske pasme, čreda morda sploh ne bo zanimala. Tudi če ga, je po navadi to iz radovednosti ali želje po igri. Takšni psi niti nimajo želje po resnem delu.« Trenutno smo v dobi, ko se vzreja pse za različne namene, nekatere linije so bolj za razstave, druge za šport, tretje za delo. Posledično se spreminjata tako videz kot karakter. In še nekaj pripomni naša sogovornica: »Zato ne more več vsak avstralski ovčar, kelpie, tudi border collie pokazati primarnega nagona oziroma zmožnosti za pravo delo. In prav nagon bomo težko priučili, saj je to nekaj, s čimer se kuža skoti in je del njega. Lahko ga spodbudimo ali zatremo, ampak če tega instinkta sploh nima, ga bomo težko naučili.«
Vsakemu psu se je treba prilagoditi
Lastniki ovčarskih pasem z različnih koncev Slovenije na Ig pripeljejo pse, ker so ti živčni, pasejo in skačejo v premikajoče se stvari (avtomobile, kolesa, rolerje, motorje…). »Prav tako so reaktivni do otrok, ali pa lastniki preprosto opazijo, da kuža jasno izraža ta nagon, in želijo videti, kaj se zgodi, ko mu ga je dovoljeno uporabiti v kontroliranih pogojih,« pove Kaja Špruk. »Sama rada spodbudim vsakega, ki se želi s tem ukvarjati, da pripelje psa že kot mladička, saj se takrat pes še oblikuje in se lahko nagon že od malega usmeri v pravo smer, seveda s pravilno vzgojo tudi doma.«
In kako dejansko potekajo treningi na Igu? Pri prvem srečanju se psu pokaže žival na pravilen način, da dobi možnost pokazati, v katero smer se mu nagon razvija. Vsak pes je drugačen in prav vsakemu se je treba posvetiti in prilagoditi glede na karakter ter odziv na čredo. »Seveda je za uspešen začetek treba razumeti osnove same pašnje, zato novincem nekaj malega povem tudi o teoriji samega športa ter praktičnega dela, hkrati pa se naučimo osnovnih gibov ter ukazov, potrebnih za delo.« Po uvodnem srečanju se nekateri odločijo za treninge večkrat na teden, nekaj jih obiskuje center enkrat na teden, spet drugi, ko jim uspe časovno, enkrat na mesec ali tudi manj.
Kaj pa ovce? Te se po besedah Šprukove nad delom prav nič ne pritožujejo. »So zadovoljne in fit.«
