Od zadnjega oziroma prejšnjega ljubljanskega recitala Richarda Gooda je preteklo precej časa. Priznam, da me je pred leti (v filharmonični dvorani) odigrani celovečerni spored Chopinovih del pustil zmerno ravnodušnega. Pianistovo ponovno gostovanje, ob katerem je Chopinova glasba zasedla polovico programa, je bilo tako priložnost za »preverjanje« njegove poustvarjalnosti – ali pač nekega individualnega (piščevega) odnosa do nje. Izid niti ni presenetljiv, napeljuje pa k tezi, da se izstopajoči umetniki s časom ne spreminjajo kaj dosti, temveč se spreminjamo poslušalci.
Pianist Richard Goode. (Foto: Facebook/Richard Goode)
Obstajajo trenutki oziroma stadiji, v katerih glasbo (Chopinovo, denimo) oblagamo s pozunanjenimi pričakovanji. Goode, zdaj petinsedemdesetletnik, nikoli ni bil pia...