Tomaž Svete, skladatelj in prejemnik nagrade Prešernovega sklada: Sodobno, a z univerzalnim sporočilom

Svete je delil usodo mnogih glasbenih kolegov, ki so odšli v tujino in so potem doma nanje »pozabili«. A ko je leta 2000 s komorno opero Kriton, svojo četrto, zmagal na tekmovanju Johanna Josepha Fuxa za nova operna dela v Gradcu, se ga ni več dalo prezreti. Mariborska Opera je leta 2003 izvedla njegovo opero grozljivko Pesnik in upornik ter deset let pozneje še pravljično opero Granatno jabolko, za Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG) pa piše že četrto opero. Ustvarja tudi druga vokalna in zborovska dela, oratorije, kantate, komorne in orkestrske skladbe.

Leta 2008 mi je izročil libreto po Smoletovi drami Jurij Souček, prvi Kreon te Antigone. Napisal sem že polovico opere, a ker v takratnih direkcijah naših opernih hiš ni bilo zanimanja, sem jo odložil v predal. Do jeseni 2017, ko je prišla pobuda, da jo spomladi izvedejo na Slovenskih glasbenih dnevih. Moral sem pohiteti, in jo potem dokončal v dveh mesecih. Žal so jo izvedli samo v koncertni obliki, pa bi bil že čas, da se jo postavi tudi na oder.

O tem še ne morem govoriti. Muke ustvarjalcev, ko lahko traja tudi leta, preden delo zaživi na odru, so sicer nekaj običajnega.

Med moje grške opere sodijo najprej Kriton in potem Apologija, dvojček s Kritonom, proces pa se je zlil v Antigono. Vsa ta dela z grško tematiko imajo eno značilnost – humanistično noto, ki je sicer prisotna v vseh mojih operah. To tematiko poskušam aktualizirati, oživiti in približati čustvovanju sodobnega človeka. V Antigoni se po Sofoklejevih Tebah potikajo sodobni ljudje, z vsemi bivanjskimi problemi. Slovencem sem z Antigono hotel dati opero, ki bi se zapisala kot klasična opera, seveda napisana v sodobnem času, a z univerzalno noto.

Tematika prezrtega umetnika me je zanimala že v operi Pesnik in upornik, kjer sem razmišljal o Francetu Balantiču, delno tudi v operi Pierrot in Pierrette na temo istoimenskega Grumovega premalo poznanega dramskega prvenca. Najbolj tipičen primer je Ada Škerl, začetnica modernistične intimistične poezije. Vsi štirje pesniki iz pesniške zbirke Pesmi štirih – Janez Menart, Ciril Zlobec, Kajetan Kovič in Tone Pavček – so se zgledovali pri njej. Očitno se je rodila nekaj let prezgodaj, sicer bi bila morda tudi ona povabljena v to zbirko. A čas po vojni, obdobje lopatarske poezije, žal Adi Škerl ni bil naklonjen. Dramo je napisal Ivo Svetina, jaz pa sem zgodbo z njegovim privoljenjem prelil v libreto. Njena zgodba naju je v umetniškem smislu oba prizadela. Svoje poslanstvo sem videl v tem, da opozorim na njeno eksistenco, na čudovito poezijo, ki je izšla zgolj v dveh pesniških zbirkah, ter na dejstvo, da je bila v resnici ona začetnica moderne intimistične poezije v Sloveniji.

Ada je doživela več doživetih scenskih izvedb v kleti ljubljanske Opere. Operne direkcije so sicer zadržane pri postavitvah sodobnih slovenskih del na veliki oder, čeprav se je v operni in gledališki zgodovini vedno naročalo tudi nova dela. To je na neki način nerazumljivo, saj opere, ki nastajajo v tem času, niso ravno avantgardne niti šokantne. Pomembno vrzel tako mašijo v SKGG. Tega konservativizma v dramskem teatru ne vidimo, opazen ni niti v drugih glasbenih institucijah. Na Dunaju je morda malce bolje, a trdnjava je še vedno konservativna. Podpirajo določene avstrijske avtorje, preostalih sto skladateljev pa ne dobi prave priložnosti. Sploh slabo se piše skladateljicam. Obstajajo pa teatri, kot je SKGG, ki imajo svoje stalne obiskovalce.

Napisal sem tudi violinski koncert, ki še ni bil izveden, sicer pa sem v zadnjih letih napisal več koncertnih del za godala, recimo Koncert za violo in orkester. Nagrajeni Koncert za dve violini in godala je nastal po naročilu kijevske Camerate, enega od treh najbolj znanih ukrajinskih orkestrov. Lalita študira na Dunaju, njen profesor pa prihaja iz Kijeva, tako da je bila potem druga izvedba januarja 2017 v Kijevu, koncert so posvetili moji skladateljski osebnosti, že februarja 2016 pa sta koncert prvič izvedla v abonmaju radijskih simfonikov v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Dejstvo je, da sem koncert pisal za hčerko, in to je nedvomno vplivalo na atmosfero, pisal sem ga na njeno dušo. Koncert sem zasnoval z mislijo na tragične dogodke v Ukrajini, ki še vedno trajajo. Humanistično in družbeno sem angažiran, v tem primeru sem ostal nevtralen, a vendar s čustvi in sočutjem pri ukrajinskem narodu. V koncert sem vpletel aluzije na abstraktno ukrajinsko himno, nosi vse stilistične pa tudi vsebinske značilnosti vojne simfonije v duhu Prokofjeva, Šostakoviča. Intuitivno sem se naslonil na rusko simfoniko in jo na svoj način nadgradil.

Ostal sem kar pri klasični notni pisavi, niti ne skladam za klavirjem, ne uporabljam posebnih efektov. Sem praktik in ne želim otežiti izvedbe glasbenikom. Stremim le za končnim učinkom. Lahko pišem kjer koli, na morski obali, v naravi ali pa doma za mizo, in se prepuščam svoji fantaziji, navdihu.