Sredi prejšnjega tedna se je že zdelo, da se je v zvezi s plagiatom Borisa Kobala naposled le zgodilo vse tisto, kar se v takšnih primerih pač običajno zgodi: če se je znani režiser, igralec in voditelj po razkritju njegovega nečednega podviga kar precej časa zavijal v molk, je namreč v sredo v izjavi za javnost svoje dejanje vendarle priznal, se zanj vsaj navidezno pokesal, pojasnil, da je »v hudi osebni stiski naredil neumnost, za katero ni opravičila«, ter se javnosti, kolegom in vsem drugim vpletenim opravičil; zagotovil je tudi, da bo po najboljših močeh popravil škodo, ki jo je povzročil, ter zatrdil, da je neupravičeno prejeti honorar že vrnil. Skratka, naredil je približno tisto, kar se od javne osebe, pa naj gre za umetnika ali politika, ki se ji primeri (zavesten) spodrsljaj te vrste, pričakuje kot neke vrste minimalni korak za ohranjanje osnovne družbene higiene. Zanj je sicer potreboval razmeroma dolgo, toda nekako ga je mogoče razumeti, da se je počutil tako potrtega, da mu ni takoj uspelo zbrati sil za soočenje s posledicami svojega početja.
Navadno se na tej točki tovrstne zgodbe bolj ali manj končajo; prestopek počasi potone v pozabo, madež na imenu bledi, spokorjeni grešnik se bodisi za nekaj časa um...
