Program, razdeljen v dva nekajurna sklopa, praviloma traja od jutra do večera; mogoče si je ogledati tudi njegove posamezne dele oziroma nekatere odlomke iz najbolj znamenitih iger. Dvorano, ki sprejme blizu 2000 obiskovalcev, večinoma napolni domače občinstvo, ki med odmori sproščeno klepeta ali malica na svojih sedežih. Tujim gledalcem – vsaj ob mojem obisku pred časom je bilo tako – je namenjena le najvišje ležeča galerija, na kateri so prek slušalk deležni tudi sprotnega prevajanja dialogov in razlage dogajanja na odru, torej vsebin, ki jih lokalni obiskovalci seveda že dodobra poznajo; ti svoje zanimanje zato namenjajo predvsem različnim podrobnostim same izvedbe, ki jih nepoučeno oko niti ne zaznava.
* * *
Pred ogromnim ograjenim kompleksom v kitajskem mestu Wuxi sem najprej pomislil, da gre najverjetneje – tudi sodeč po videzu nekaterih najbližjih stavb v notranjosti – za kako izmed mnogih starih svetišč; toda zagoneten napis, ki je v nekoliko svojevrstni angleščini napovedoval »naked 3D live-action night show«, je dajal slutiti, da se za lesenimi hišami skriva nekaj povsem drugega. In res: izkazalo se je, da gre za gledališče na prostem. (Kot sem si razložil, se je beseda »naked« navezovala na dejstvo, da se uprizoritev pač dogaja pod milim/golim nebom, »night show« pa na razumljivo potrebo, da se predstava začne šele, ko se ustrezno stemni.) V njem je vsak dan na sporedu ista igra, Jiangnanske legende, kar se mi je zdelo malce nenavadno – dokler si je nisem ogledal.
Odra v običajnem pomenu ni bilo. Dolge vrste sedežev in lož so bile postavljene ob breg jezera, velikega kot nogometno igrišče. Na drugi strani jezera, prav nasproti občinstva, je bila razsežna ploščad z visokim poslopjem; na hribu, ki se je dvigal v ozadju, so v gozdu stali templji in utrdbe, na desni strani jezera se je ločil prelep kamnit most, vse v naravni velikosti. Dogajanje je bilo umeščeno na vse te lokacije. Skratka, celotno prizorišče se je zdelo zgrajeno posebej za to predstavo; scenografija v tem primeru ni bila »realistična«, temveč, hm, dobesedna. Celo luna je bila prava. Toda če sem ob taki razkošni ekspoziciji osupnil, sem se lahko še bolj čudil temu, kar je sledilo: plovilu z igralci, ki se je pripeljalo po jezeru, paleti raznih zvočnih in lučnih učinkov, pa tehnološko dovršenim projekcijam, vodnim skulpturam, ki so kipele iz gladine, naposled celo neverjetnim lasersko izrisanim zmajem, ki so letali po nebu. Prav svetlobne in druge atrakcije so bile tudi osrednja točka pozornosti prisotnih. Glavnina gledalcev, pretežno so bili to ljudje mlajših ali srednjih let, za potek zgodbe niti ni kazala kaj preveč zanimanja; najbrž so jo znali na pamet. Večina gledalcev okoli mene se je namesto dogajanju posvečala svojim mobilnim telefonom ali pridušenemu kramljanju; brkljanje po zaslončkih se je nehalo samo ob kakšnem posebno privlačnem prikazu zmogljivosti sodobne tehnike.
* * *
Opisana, bolj ali manj naključna primera seveda nikakor ne moreta biti reprezentativna za celoto aktualne vzhodnoazijske produkcije; pa vendar se dozdeva, da se v njiju izkazujeta, če malce poenostavim, dva tipa pristopa k tradiciji oziroma kulturnemu kanonu, kakršna v našem okolju – vsaj zunaj muzejskih ali folklornih okvirov – nekoliko redkeje srečamo. V prvem primeru so modernizirani predvsem pogoji konzumiranja tradicije; v drugem so posodobljena – in to do resnično spektakularnih razsežnosti – predvsem sredstva njenega podajanja. V naši kulturi, kot se zdi, pa je zares spodoben odnos do zapuščine praviloma pogojen z določeno (vsebinsko) nadgradnjo, invencijo, rekontekstualizacijo; pričakuje se – vsaj na umetnostnem področju produkcije – določena »aktualizacija«, neki prepoznaven »avtorski« vložek, izvirni interpretativni poudarki. A nemara je to le znak, da živimo v času, ko starega (ali obstoječega) ni mogoče misliti brez novega.
