Najprej s svojo starostjo, saj je verjetno prva res dolga planinska transverzala na svetu ali pa vsaj ena najstarejših. Potem s svojo dolžino, 3500 kilometrov je pač krepek sprehod, v resnici pa še bolj s svojim skupnim vzponom, ki se ga nabere za kar 142 kilometrov. Vseh višincev skupaj je toliko, kot če bi šestnajstkrat šel na vrh Everesta, ne iz baznega tabora, ampak z nivoja morske gladine.
Kaj pomeni rek »ne boš je prehodil, če je ne boš prehodil skladno z njo«?Ameriška planinska tradicija je precej drugačna od evropske. Njihova tradicija divjinske planinske poti pomeni, da je treba s sabo nositi tudi spalnico, torej šotor, spalko, podložko, pa kuhinjo, to pomeni kuhalnik, plinsko kartušo, ponvico in lonček ter podaljšano vilico, in predvsem shrambo. Zaloga hrane, ki jo v tednu dni pospravi venomer lačni pohodnik, je težek tovor. Če bi se torej na to pot odpravil z evropsko opremo, bi se kmalu vrnil domov, saj je tista iz normalnega cenovnega razpona preprosto pretežka. Tudi z alpskimi gojzarji je ne boš prehodil, koža na nogah bi se ti zaradi vlage – tam ni nič nepremočljivo – preprosto olupila. Drugačna, divjinska tradicija pomeni tudi to, da moraš vedeti, kako se boš odzval ob srečanju z medvedom in, še pomembneje, s kačami, kajti do takšnih srečanj bo neizogibno prišlo.
Kaj reče Američan, ko mu poveš, da si prehodil Apalaško pot? Kakšen pomen ima zanje Apalaška pot in »thru-hiker«, pohodnik, ki pot prehodi v celoti v eni pohodniški sezoni?Američani seveda nimajo skupnih vezi, kakršne so običajne v Evropi, nimajo večinske narodnosti, nimajo uradnega jezika in podobnega. Zato si postavljajo drugačne dogovorne svetinje: pojem veteranstva, simbol ameriškega jezèrca (beloglavega orla), vero v močno oblast, ena izmed teh dogovornih svetinj pa je tudi Apalaška pot. Predvsem za marsikaterega njihovega mlajšega pohodnika je prehoditi Apalaško pot zagotovo tudi izrazita potrditev tega, da je pravi Američan. Štiri milijone jih vsako leto pride na Apalaško pot iz dveh razlogov: da bi videli medveda in da bi videli apalaškega »thru-hikerja«, nekakšnega baklonosca ameriške ideje. Ti sprehajalci in turisti gledajo predvsem mlade pohodnike kot svetinje, potrditev ameriške ideje in obet svetle prihodnosti. Kajti ti občudujoči obiskovalci Apalaške poti so prepričani, da drugačna niti ne more biti, če imajo med sabo še vedno takšne mlade.
Hoditi sam ali s »pohodniško družino«, pohodniki, ki jih uloviš na poti? Izkusili ste oboje, kaj je bilo zanimivejše?»Pohodniška družina« so popolni neznanci, ki so začeli pot ob približno istem času in hodijo v približno istem ritmu kot ti. Potem se po kakšnem tednu ali dveh skupaj z njimi zaveš, da pravzaprav hodite skupaj, da skrbite drug za drugega, da ste si vse bolj blizu, čeprav ste si tako zelo različni. Jasno, to je za človeka mojih let veliko zanimivejše, saj se ti šele prek takšnih prijateljev razkrije veliko o Ameriki in pravzaprav o ljudeh nasploh. Tisto drugo, samota, pa je zagotovo vznemirljivejše. Konec koncev je res, kar pravijo: na tej poti se boš videl takšnega, kot si, prav z vseh vidikov. In čeprav je pohodnik v letih, ko se vendar že pozna, je to vseeno vznemirljivo, kot nekakšna velika potrditev, da si v domnevah v zvezi s sabo pač od nekdaj imel prav.
Bi Apalaško pot zato priporočili nekomu, ki se je želi lotiti?Po mojem je bistveno, da se vsak odloči za pravo pot. Če ti Apalaška pot po tem, kar je, ni pisana na kožo, je zate gotovo kje kakšna druga. Dolgih transverzal je toliko in tako različne so, da se gotovo najde tista tvoja, samo razgledati se je treba in razmisliti. Če je Apalaška prava zate, pa boš gotovo užival v vsem omenjenem, v srčnem ameriškem tovarištvu med pohodniki in v stiku z naravo, v uvidu v kulturo, ki je tako podobna in hkrati tako diametralno nasprotna naši, ter še v veliko drugih sijajnih rečeh.
Na Apalaški poti ste preživeli štiri mesece. Koliko vas je to stalo?Na tej poti me je bistveno privlačilo, da je divjinska. Ne le zato, ker si lahko obetaš močan stik z naravo, ampak tudi zato, ker to piha na mojo gorenjsko dušo. V globokem gozdu, na desetine ali celo stotine kilometrov od prve naselbine, te pač ne skrbi za denar, saj ga nimaš za kaj zapraviti. Askeza te poti gre celo tako daleč, da se eden njenih najbolj osebnih izzivov glasi: s kako malo denarja jo lahko prehodim? Lestvica se običajno zastavi pri merilu sto dolarjev na mesec, torej okoli 80 evrov. Da, v ZDA se dejansko da preživeti s tako malo denarja, to lahko doseže tudi dovolj asketski pohodnik, čeprav potrebuje trikrat več hrane kot običajen človek. In tudi prelet luže ni nujno drag, če se le malo znajdeš: moja povratna letalska vozovnica je stala 440 evrov.
Ste si torej s knjigo, ki se menda dobro prodaja, že povrnili stroške?No, najprej je treba poravnati stroške same knjige: delo ilustratorke in stavca, račun tiskarja in tako dalje. Potem pridejo materialni stroški poti: strošek opreme, letalske vozovnice, hrane in prenočišč v kakšnem hostlu, ko enkrat na teden štopaš s poti v kakšno mestece po novo zalogo hrane. Vse to ti knjiga, ki se je ljudem prikupila, prav gotovo pokrije. A razmere na knjižnem trgu, sploh slovenskem, so precej slabe. Druga zgodba je strošek dela: meseci študija, ki je bil dostikrat namenjen samo pisanju, meseci promoviranja in prodaje, vse do daleč največjega vložka, samega pisanja.
Boste šli še na kakšen tak »krepek sprehod«? Vas mika napisati še kakšen potopisni roman?Težko rečem, pri čem se bo vse to ustalilo, seveda pa me obletavajo številne ideje. Mogoče me še najbolj mika, da bi izrabil obljubljeni obisk ameriških prijateljev, ki bi radi z mano prehodili našo transverzalo, pa bi iz tega nastal potopisni roman o Sloveniji skozi perspektivo vseh naših pohodniških tradicij, od romarske do planinske in najnovejših pobud, kakršna je na primer gorski tek.
