Zavedanje o tem, kako film in sploh širša popularna kultura ustvarjata vsakodnevne mite in pripovedke, ki so nam včasih tako domači, da jih sprejemamo, ne da bi vanje vsaj za hip podvomili, je prisotno tudi v programu rotterdamskega festivala. Odličen – in nemara tudi najbolj očiten – primer ustvarjanja tovrstnih »mitov« je žanr romantične komedije, ki je že skoraj od začetka filmske zgodovine – torej kakšnih sto let – gotovo med najbolj priljubljenimi in najbolj razširjenimi, hkrati pa ima med vsemi filmskimi žanri verjetno tudi najslabši sloves; v zadnjih letih morda prav zaradi tega doživlja tudi nekakšen zaton.
Esej o nekem žanru
Britanska režiserka Elizabeth Sankey se v filmu Romantic Comedy (Romantična komedija), ki je pravzaprav videoesej, tega žanra loteva na dvojen način: kot nekdo, ki ga obsesivno spremlja že od zgodnjih let, in hkrati kot kritični glas razuma, ki izpostavlja ideološke in politično konservativne konvencije romantičnih komedij, ki zadevajo predvsem spol, seksualnost, razred in raso.
Romantične komedije namreč od svojih začetkov – skladno s spreminjajočo se družbo, v kateri so nastajale, še posebej pa pomenom filmskega medija – niso bile vselej enako konservativne ali progresivne. V tridesetih letih 20. stoletja so denimo nastajale komedije zmešnjav, v katerih so nastopali samostojni, inteligentni ženski liki, ki jih je gnala zagrizenost do dela, ki so ga opravljali, ali pa kakšen drug cilj (na primer Hildy v Hawksovem Njegovo dekle Petek, 1940), po drugi svetovni vojni in z njo povezani retradicionalizaciji vlog pa se je to močno spremenilo. Elizabeth Sankey posebnosti in družbeno vlogo žanra uspešno predstavi ravno zaradi svoje dvojne vloge oboževalke in kritičarke, zaradi katere nikdar ne zdrsne v didaktičnost.
Edinstveno brisanje ločnic
V času tako imenovanih lažnih novic in prilagodljivosti dejstev se je spremenil tudi filmski medij – ne le v smislu navideznih resničnosti, temveč tudi v že dolgo napovedujočem se brisanju meja med dokumentarnim in igranim. Rotterdamski festival tej ločnici tako ali tako ni nikoli posvečal pozornosti – v njegovem svobodnem združevanju filmskih zvrsti, žanrov in dolžin bi se ta namreč prej kot uporabna zdela omejujoča.
Švedski film X & Y režiserke Anne Odell je tako za festival, kakršen je rotterdamski, kot nalašč. Gre za eksperimentalno študijo meja med resničnostjo in pripovedovanjem ter med tem, kje se konča človek in začne igralec, kar je še posebej zanimivo, ker je Odellova k sodelovanju povabila najbolj znane skandinavske igralce in igralke, ki jih poznamo iz najrazličnejših filmov in televizijskih serij, ki so nastali v zadnjem času. Med njimi so Mikael Persbrandt, Vera Vitali, Trine Dyrholm, Thure Lindhardt, Shanti Roney in Jens Albinus, ki hkrati igrajo različice samih sebe in različne osebnostne aspekte glavnih dveh likov, moškega in ženske, ki drug pri drugem preizkušata meje sprejemljivega v zapeljevanju in spolnosti. X & Y tako kar naprej prehaja med erotičnimi, intimnimi, meditativnimi in komičnimi prizori ter se vzpostavi kot zares edinstven in samosvoj filmski izdelek, ki je hkrati med najzanimivejšimi na letošnjem festivalu.
Trend zaverovanosti vase
Verjetno ni naključje, da metatekstualne pristope do pripovedovanja ubirajo predvsem zahodni (evropski) filmi, medtem ko se tisti, ki prihajajo iz vzhodne Azije, Južne Amerike ali severne Afrike, veliko pogosteje posvečajo raziskovanju in opazovanju družbe in njenih politik. Tretji primer je nizozemsko-belgijski Nocturne (Nokturno), v katerem režiser Viktor van der Valk upodobi ambicioznega mladega režiserja, ki se poskuša spoprijeti s svojim nastajajočim filmom, a kmalu ugotovi, da se ob neznosnem pritisku producentov, rokov in lastne zahtevne filmske ekipe v stiliziran film noir začenja spreminjati tudi njegovo lastno življenje.
Skozi pripoved začne mejo med eno in drugo ravnijo resničnosti stapljati tudi Nokturno, glavni antagonist tega filma o svetobolju umetniškega ustvarjanja pa postane filmarjeva ustvarjalna blokada, njegov nerazrešen konflikt z materjo ter tragična razpetost med ljubeznijo do partnerice in umetnostjo. Če je film Romantična komedija premišljena in predana kritična analiza režiserkinega najljubšega žanra in je X & Y posrečen filmski eksperiment, potem je stilizirani, na filmski trak posneti Nokturno kljub formalni dovršenosti na trenutke videti kot preizkus v samozaverovanosti – ki pa vseeno priča o določenem trendu v trenutnem filmskem ustvarjanju v zahodni in severni Evropi.
