Hrvaška zgodovina ne bo mogla nikoli izbrisati največjega koncentracijskega taborišča Jasenovac, ki so ga oblasti medvojne NDH ustanovile avgusta 1941, razpuščeno pa je bilo konec aprila 1945. Prvenstveno je bilo namenjeno uničenju Srbov, Judov, Romov, pa tudi Hrvatov in Slovencev. Brutalnost ustaških krvnikov je bila neizmerna in celo nacistični generali so bili pretreseni nad njihovimi zločini. General Edmund Glaise von Horstenau, Hitlerjev poslanik v Zagrebu, je v svojem dnevniku leta 1942 zapisal, da so bila ustaška taborišča v NDH »bistvo gnusa«. General von Horstenau je svoje nestrinjanje z brutalnostjo pobijanja izrazil celo ustaškemu poglavniku Paveliću in ga odkrito kritiziral. Njegov oficir za transport delovne sile v nemški rajh, Arthur Häffner, pa je o Jasenovcu 11. novembra 1942 zapisal: »Koncept taborišč Jasenovac bi bilo treba pravzaprav razumeti kot koncept nekaj taborišč, ki so med seboj oddaljena nekaj kilometrov, sicer pa so zbrana okrog samega mesta Jasenovac. Brez ozira na javno propagando je to najstrašnejše taborišče, ki bi se moglo primerjati edino z Dantejevim peklom.«
V Jasenovac so bile odpeljane tudi mnoge ženske, pogosto skupaj s svojimi otroki. Njihove identitete so bile potrjene šele kasneje. Ubiti so bili na najstrašnejše načine, zaradi bolezni, lakote, žeje in mraza pa so umirali tudi v veliko večji meri kot odrasli. Ustaši so odvlekli z vrvjo zvezanih po nekaj majhnih otrok skupaj do reke Save, kamor so jih odvrgli. Veliko otrok je bilo v Jasenovcu dobesedno »poklanih«, v sredini septembra 1942 pa so bili otroci odpeljani z vprežnim vozom v opekarno in tam zažgani.
V Jasenovcu je bilo brutalno umorjenih veliko Romov in romskih otrok. Leta 1942 so se začele množične deportacije Romov v to koncentracijsko taborišče. Redki preživeli so po vojni pred komisijami za popis žrtev ustaškega režima na Hrvaškem pripovedovali, da so Rome raztovorili pred taboriščem po tleh. Ustaši so najprej izločili moške in jih gnali naprej, češ da jih peljejo na prisilno delo v Nemčijo. Število romskih deportirancev je iz dneva v dan naraščalo, kmalu v taborišču Jasenovac zanje ni bilo več prostora, zato so ustaši izvajali množične usmrtitve. Množično klanje se je preselilo v majhno bosansko vasico Gradino poleg Save. Žrtve so prevažali tudi z rečnimi vlačilci, odvažali so tudi otroke. Največji grobovi, ki so jih morale izkopati žrtve same, so bili dolgi 70 metrov, široki od štiri do šest metrov, globoki od dva do tri metre. Privedli so Rome, ki so bili določeni za poboj, na razdaljo 20 metrov od grobov, nato so jih ustaši pretepali z macolami in klali.
Iz teh množičnih usmrtitev so se ustaši vračali okrvavljeni, krvavih rok, z oblačili, prepojenimi s krvjo. In z glasnim pozdravom: Za dom spremni! Natančnega števila pobitih Romov (in tudi preostalih taboriščnikov) v Jasenovcu ne bomo nikoli vedeli, zadnja številka vseh žrtev taborišča se je ustavila pri 84.000 žrtvah. Osebno menim, da je nekoliko višja, kar bodo potrdile ali zavrgle najnovejše raziskave.
In čisto za konec: v tem zloglasnem, lahko dodamo kar uničevalnem koncentracijskem taborišču, ki se lahko po brutalnosti primerja celo s peklom na zemlji, Auschwitzem, je mučeniške smrti umrlo večje število slovenskih katoliških duhovnikov. To poglavje je bilo dolgo zamolčano in slabo raziskano, a je resnica le prišla na dan. Nekaj resnic Jasenovca se še vedno skriva v arhivih. K sreči pa vemo, da nič ni tako skrito, da ne bi bilo enkrat tudi odkrito.
Dr. Marjan Toš Lenart v Slovenskih goricah
