Na stadionu Maksimir v Zagrebu je bila 19. novembra 2013 nogometna tekma med Hrvaško in Islandijo. Hrvati so slavili zmago, nato je Josip Šimunić vzel mikrofon in sredi zelenice zavpil: »Za dom…« Navijači so mu odgovorili: »Spremni!« In tako še dvakrat. Dogodek je tedaj razburil hrvaško javnost, saj gre za ustaški pozdrav. Nogometaš je moral na sodišče, kjer so mu izrekli kazen 663 evrov zaradi širjenja nemira na športnih prireditvah. Sodišče je ugotovilo, da se je nogometaš še kako dobro zavedal, da gre za vzklik, ki simbolizira uradni pozdrav v času totalitarnega režima Neodvisne države Hrvaške oziroma predstavlja manifestacijo rasistične ideologije, prezir do ljudi glede na njihovo versko ali etično pripadnost in trivializacijo žrtev zločinov proti človeštvu.
Ko se je nogometaš pritožil, mu je višje sodišče potrdilo kazen in jo celo še zvišalo na 3316 evrov. Kaznovala ga je tudi mednarodna nogometna zveza Fifa: s prepovedjo igranja desetih tekem in 30.000 švicarskimi franki denarne kazni. Zaradi prepovedi ni nastopil na svetovnem prvenstvu v Braziliji in je neslavno končal svojo kariero.
Posnel film o resnici
Josip Joe Šimunić, Hrvat iz Avstralije, je ves čas trdil, da ni storil nič napačnega. »Vedno sem želel to storiti. Zakaj bi me kaznovali? Nič napačnega nisem storil. Navijam za Hrvaško, za svoj dom, in če to koga moti, je to njegov problem,« je razlagal medijem po dogodku in se pozneje čudil obsodbi in strogi Fifini kazni. Dve leti pozneje so o njem celo posneli film Moja ljubljena Hrvaška, v katerem je želel prikazati svojo plat zgodbe. V filmu razlaga, da če bi ga naučili, da je to fašističen pozdrav, ga ne bi nikoli uporabil. Zatrdil pa je, da če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi zdaj še glasneje pred polnim stadionom kričal Za dom spremni.
V filmu je tudi obtožil Fifo, da je bil postopek, ki so ga vodili proti njemu, zrežiran, da je za to kriv »veliki srbski lobi« ter da so nogometni organizaciji predočili zgodovinske neresnice, o zgodovini avstralskih Hrvatov pa da je pričal profesor zgodovine iz Slovenije. Film je režiral Jakov Sedlar, ki je pozneje posnel tudi kontroverzni dokumentarec Jasenovac istina, ki ga je z denarno donacijo financiral tudi Josip Šimunić in v katerem razpredajo o tem, da v Jasenovcu ni bilo 100.000 žrtev, temveč le 18.000.
Hčerka umrla zaradi gripe
Šimunića odločbe sodišča niso ustavile. Tožil je Hrvaško, in to kar na sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, češ da mu je bilo onemogočena pravica do pravičnega sojenja, natančneje sedmi člen konvencije o človekovih pravicah, ki pravi, da nihče ne more biti kaznovan za stvari, ki niso izrecno prepovedane z zakonom. Šimunić je trdil, da pozdrav Za dom spremni na Hrvaškem ni prepovedan z zakonom. Ob tem je v tožbi države še zapisal, da so mu zaradi tega odvzeli pravico do svobode govora in da ga je Hrvaška diskriminirala, saj mnogi zaradi istega pozdrava niso bili kaznovani.
Sodišče je zdaj odločilo, da njegove tožbe ne bo obravnavalo, češ da je neutemeljena, ker se na hrvaških sodiščih ni branil z opombo, da ustaški pozdrav na Hrvaškem ni kriminaliziran. Sodniki iz Strasbourga pa so tudi zapisali, da se svoboda govora ne nanaša na sovražni govor: »Kot znan nogometaš in idol navijačev bi se moral Šimunić zavedati morebitnega negativnega vpliva tega gesla na obnašanje občinstva.«
Njegova kariera igralca je bila sicer z incidentom zaključena, a kljub temu v Nogometni zvezi Hrvaške deluje kot trener. Josip Šimunić je lani doživel veliko tragedijo, ko mu je zaradi gripe umrla 3,5-letna hčerka iz zakona s kanadsko Hrvatico Christino Koloper. Kar zadeva ustaške vzklike na hrvaških nogometnih igriščih, Šimunićev incident še zdaleč ni bil edini. Leta 2016 je evropska zveza Uefa kaznovala Hrvaško z denarno kaznijo 55.000 evrov in igranjem kvalifikacijske tekme za evropsko prvenstvo pred praznimi tribunami, ker so na tekmi proti Norveški navijači vzklikali ustaški pozdrav.
