Na kulturnem ministrstvu pa je slaba tudi delovna klima, kar potrjuje veliko število odhodov ljudi z njega in prijav za mobing. Si predstavljate? 74 prijav v letu 2017. Čeprav nekdanjega ministra Toneta Peršaka poznam samo prek medijev, si vseeno ne morem niti predstavljati, da bi tak človek lahko izvajal mobing. Kdo ga je, mi ni jasno.
Predvidevam, da poslanci situacijo na ministrstvu dobro poznajo. Tudi stranka SD, ki se je (ne edina) hvalila, da ima pripravljene najboljše kadre, potem pa presenetila s svojim izborom. S situacijo se je gotovo seznanil tudi Dejan Prešiček, ki je funkcijo nekritično sprejel in se odločil, da bo na ministrstvu »napravil red«, presegel stagnacijo in se lotil potrebnih sprememb. Za uspešno delo pa so potrebni strokovnost, dobro poznavanje področja, izdelani cilji in poti do njih. Zelo so pomembne tudi vodstvene sposobnosti in enakopraven, spoštljiv odnos do ljudi. Sodelavce je treba motivirati, da sprejmejo cilje (in napor zanje) za svoje. Že ob imenovanju je marsikdo dvomil, da bo Dejan Prešiček temu kos.
Od zdaj naprej bom pisala samo hipotetično. Razlogi, da se še tako dobri načrti in nameni zalomijo, so lahko različni. Omenila bom samo nekaj od njih: neprimerne rešitve, ki jih minister (ali šef) vsiljuje, lahko vzbujajo dvom o njegovi kompetentnosti in s tem tudi odpor; prevelike zahteve ali prekratki roki, ki podrejene spravljajo v stisko; na drugi strani pa lahko srečamo negotovost, bojazen podrejenih zaradi sprememb in morebitnih lastnih pomanjkljivosti ali teženj po lagodnosti. (Problem lahko nastane tudi, če je šef bivši stanovski kolega, s katerim je podrejeni v rivalstvu.) Seveda se k temu primešajo tudi vse »slabosti« iz preteklosti, ki jih še nihče ni odpravil. Pričakovanja in zahteve, tudi (ministrovi, šefovi) lastni, pa so (preveč) veliki. V ministru narašča napetost zaradi skrbi, da ne bo uspešen. Uspeh pa je zanj izrednega pomena. Vedno bolj začne pritiskati na vse strani.
Pritiski se širijo tudi po vertikali od zgoraj navzdol do zadnjega zaposlenega. (V vsakem od nas se skriva nekaj »prešička«, sem zadnjič prebrala.) Minister pritisk še stopnjuje. Uporablja različne načine. Ne zaveda se, da se na silo in s silo nič ne reši. Če jeze ne more obvladati, kriči, žali, grozi, ponižuje… Tudi podrejeni se odzivajo: se jezijo, so razžaljeni, žalostni, reagirajo psihosomatsko, se na različne načine branijo, prijavijo mobing…, po daljšem času niso več sposobni za delo, gredo na bolniško. Znajdemo se v začaranem krogu. Dinamika dogajanja v kolektivu navadno ni črno-bela. Različni dejavniki se med seboj prepletajo. Včasih je težko ločiti med vzrokom, povodom in posledico. Zato verjamem, da si težko ustvarimo objektivno sliko dogajanja. Tudi na kulturnem ministrstvu. Lahko samo verjamemo (ali pa ne verjamemo) ljudem, ki vsi po vrsti razkrivajo čisto podobne in zanje travmatične izkušnje. Dejstvo je, da tako zastrupljeni odnosi ne vodijo nikamor, potrebni so »zdravljenja«. To je gotovo velik zalogaj, problemi, ki so zdaj z vso silo izbruhnili, se grmadijo že vsa leta. Vprašanje je, kje najti primernega »zdravilca«. Predsednik vlade je storil prvi korak, SD mora drugega, tretjega pa zaposleni na kulturnem ministrstvu. Verjetno bo svoje povedala tudi policija.
Premierju Marjanu Šarcu bi rada nekaj predlagala. Ko bo razmišljal o Prešičkovih prevozih in o zlorabi položaja, naj pogleda tudi širše okoli sebe. Lahko še uredi, da bi vsi, ki jih vozniki vozijo s službenimi vozili daleč domov, ostali v Ljubljani, v poceni stanovanjih, ki jih imajo. Marsikatera zloraba bi tudi odpadla, če bi se ministri stoodstotno posvetili samo svoji odgovorni funkciji.
Za konec: zaradi pietete do umrlega in sočutja do njegovih bližnjih je treba molčati, zato samo nekaj besed. Vem, v bolečini lahko iščemo različne odgovore. Soočamo se z vprašanji: smo bili premalo pozorni, bi lahko kaj drugače storili, naredili več, poiskali pomoč, bi lahko smrt celo preprečili? Včasih iščemo krivce (velikokrat so to zdravniki), jeza nanje nam lajša hudo žalost. Trpinčenje, kadar obstaja, je nečloveško. Prav tako pa je nečloveško nekomu kar pripisati odgovornost za samomor.
Polona Jamnik, Bled
