Zaradi njegovih razkritij se mu "ugledni" člani skupnosti, med njimi sodniki, odvetniki, zdravniki, politiki ter športni funkcionarji, ki so prejemali podkupnine, zdaj želijo maščevati. Zato svoj obraz Anas le redko pokaže v javnosti, za nekaj sekund ga je pred leti v pogovoru za britansko medijsko hišo BBC, sicer pa zaradi groženj živi v anonimnosti, življenje pa je posvetil raziskovanju nečednosti ljudi, ki zavirajo normalni razvoj družbe.
Resnost groženj s smrtjo kaže primer njegovega najtesnejšega sodelavca Ahmeda Divelo Husseina Sualeja, ki so ga umorili le nekaj dni pred Anasovim prihodom v Lozano. Tam je v začetku prejšnjega tedna prejel nagrado Mednarodnega združenja športnih novinarjev (AIPS) za raziskovalno novinarstvo.
Anas: Brez tveganja ne moremo spremeniti družbe
»Hussein Suale je bil moja desna roka, opora, kot brat. Ni ga več med nami, zelo sem žalosten. Ali je to vredno? Vprašanja si zastavljam vsak dan. Večkrat. Toda vredno je. Brez tega tveganja, da si lahko vsak trenutek tarča tistih, ki ti lahko vzamejo življenje, pač ne moremo spremeniti družbe,« je dejal Anas z mirnim monotonim glasom, ki je v popolnem nasprotju z njegovim izjemnim novinarskim delom, nepredstavljivo drugačnim od večine drugih predstavnikov sedme sile.
S podrsajočim korakom, kot da ne bi dobro videl, je prišel na oder za podelitve nagrad v Lozani. Z masko na glavi, rese v barvi pšenice so mu pokrivale obraz do ušes in prsi. Na nogah je imel opanke, zunaj dvorane so bile temperature pod lediščem, odet je bil v sivo obleko z ozkimi črnimi črtami. Če bi bile te širše, bi bil kot v stereotipni zaporniški opravi.
Brez ekipe ne bi šlo
Ali je on tisti, ki je za zapahe spravil številne nepridiprave, ki so se zdeli nedotakljivi zaradi svojih funkcij, ne glede na nečednosti, ki so jih zagrešili? Anas priznava, da sam seveda vsega ne bi zmogel. »Brez ekipe sodelavcev ne bi šlo. Tudi oni tvegajo vse. A moramo uporabiti drastične metode, če želimo izboljšati družbo v državah, kjer je korupcija del sistema, kar velja za veliko predelov Afrike, a obstaja tudi drugje,« je pojasnil, ko je bil v družbi gostov, med katerimi je bil tudi predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok) Thomas Bach. Prav Mok je bil dolga leta v središču korupcijskega škandala.
Tega Anas ni odkrival, je pa lani posnel oddajo o korupciji v nogometu v njegovi rojstni Gani. Pri nečednostih je s kolegi ujel tudi zdaj že nekdanjega predsednika nogometne zveze te afriške države Kwesija Nyantakyija, ki mu je lani Mednarodna nogometna zveza Fifa, katere član izvršnega odbora je bil, izrekla dosmrtno prepoved delovanja v nogometu.
Nagrada za film o korupciji v nogometu
Nagrado Mednarodnega združenja športnih novinarjev (AIPS) pa je prejel za lansko letni film Številka 12, ki govori o korupciji v nogometu. »Zakaj naslov Številka 12? Ker je to v številnih primerih res dvanajsti igralec, ki namesto igre in nogometašev na igrišču odloča o izidih, ker pred tekmami sodniki, igralci in uradniki, tudi najvišji, dobijo denar za dejanja, s katerimi vplivajo na razplete in se služijo tudi milijoni na športih stavnicah,« pravi Anas.
Prav ta dokumentarni film je bil vzrok, da je življenje pod streli izgubil njegov sodelavec Hussein Suale, ki ga je javno razkril član ganskega parlamenta Kennedy Agyapong, ko je pokazal njegovo fotografijo na zasebni televizijski postaji in dodal, da naj bo ta oseba »soočena s smrtjo in da se zato dobi čedna nagrada«.
»Težko je, težko. Toda obenem vemo, da delamo prav. Novinarji nismo lopovi. Smo tisti, ki odkrivamo nepravilnosti, vredne ne le obsojanja, ampak predvsem zapornih kazni. Hromijo celotno družbo in njen razvoj. In ker pravosodni sistem v mnogih državah ne deluje, bomo delali še naprej na isti način. Klub grožnjam. Vredno se je truditi za boljšo družbo.«
