Tudi v preteklih desetletjih in stoletjih so si brez neke trdne zakonitosti sledile suhe in tople ter vlažne in snežene zime. Če se ozremo zelo daleč nazaj, najdemo zapise o toplih zimah brez snega že pred več kot 800 leti. Tako naj bi januarja 1186 ponekod po Evropi vzcvetelo sadno drevje, podobne posebnosti so kronisti zapisali tudi v letih 1236, 1290, 1328, 1530, 1613, 1711 in še nekajkrat, da ne naštevamo vseh letnic. V tistih časih je zima nekajkrat le zamujala in je snega nasula šele februarja in marca, včasih pa je jug vzdržal skozi vse zimske mesece in snega, kot na primer v zimi 1842/1843, sploh ni bilo. Med brskanjem po starih časopisih smo se zaustavili v letu 1937, ko je skoraj do konca januarja kazalo na še eno zimo brez snega, a je 25. januarja začelo tako sipati, da so imeli ljudje v Sloveniji in na območju celotne Jugoslavije zaradi hudih snežnih metežev in nenadnega padca temperatur resne težave. Mediji so med drugim poročali tudi o žrtvah in zasneženi jadranski obali.
Končno – pravi sneg
Ljubljana, 26. januarja. Toliko preglavic, kolikor jih je napravila smučarjem letošnja muhasta zima, jih menda ni napravila še nobena. Že nekajkrat je začel padati sneg, pa je prenehal, prišel je dež in sneg je splaval – po vodi. Okusili smo že vse: od najhujše brozge do suhih kopnih in prašnih cest in do poledice v najhujšem pomenu besede.
Vreme je pokazalo že toliko svoje nagajivosti, da mu tudi včeraj, ko je začel zopet nalahno naletavati sneg, nismo hoteli verjeti, da misli resno. Toda ves dan je vztrajno pršilo in zvečer je bila snežna odeja vsaj tolika, da je pokrila hudo poledico. Danes zjutraj pa smo morali vendarle verjeti, da misli vreme resno. Imamo več centimetrov snega, sneg pa naletava še z isto vztrajnostjo, kakor včeraj in ponoči. (…)
Ni treba še posebej poudarjati, da se današnjega snega najbolj vesele smučarji. Je še ogromno zimsko športnega programa, ki ga niso mogli izvršiti zaradi pomanjkanja snega. (…)
Hudo pa zadene sneg reveže, ki jih nikoli ne manjka. Saj smo jih še prav do zadnjega časa lahko videli, kako so prenašali z gozdov veje in drugo gozdno drobnarijo, katero so potem doma sušili in pripravili za kurivo. Sedaj bo tega konec, ker je vse pokril sneg. Dokaze izredne bede smo lahko opažali ob zadnji poledici tudi na ljubljanskih ulicah: dogajali so se primeri, da so ubogi ljudje iskali trske med žagovino, ki so jo hišni posestniki dali posuti pred svojimi hišami, da bi na poledici ne prišlo do kakih nezgod. Vsak košček lesa, ki so ga našli kjerkoli na hodniku, so skrbno spravljali v torbe ali cule ter jih odnašali domov. Taki prizorčki nam zgovorno dokazujejo vso neverjetno revščino, ki jo je v Ljubljani še vedno dovolj.
Slovenski dom, 26. januarja 1937
Pogled v delavnico kristalno lepih snežink
Ljubljana, 25. januarja. Sedanji starejši rod se spominja mladih let, ko je zima skoro vsako leto vrgla velike množine snega. Včasih tudi po več dni ni bilo mogoče v šole celo v najbolj prometnih krajih v dolinah in na debelo podlago je snežilo vedno znova. Gospodarji so morali na strehe in odmetavati sneg, ki bi lahko pod obilno težo zrušil krov. Vremenski zapiski sicer poznajo manj snežne zime, toda skope, kot se vrste zadnja leta pri nas, so bile daleč nazaj silno redke. (…)
Poslednje tri zime pa ni bilo na našem jugu ne primernega snega ne mraza. Oboje se je izognilo našega kota in našemu zimskemu turizmu je, v primeri s preteklostjo, ko je bilo snega na izbiro in v vseh kotih več ko preveč, prizadejana občutna škoda. (…)
To so bile zime! Zdaj merimo deževne kakor snežne padavine na skope milimetre, še tista mera se pa v posameznih dneh odcedi komaj toliko, da ponosi dežek in zapleše nekaj neveselih snežink izpod neba. (…)
Jutro, 26. januarja 1937
Radi premajhne vode ustavljeno delo
Jesenice, 25. januarja. Obrati Kranjske industrijske družbe so dobili žalostno sliko. Struga Save je posušena do mere, ki se ponovi morda le v desetletjih. Turbine, ki poganjajo električne centrale ali ki tvorijo neposredni pogon valčnim progam, so nezmožne za normalni obrat. (…)
Na 6 in večdnevni dopust je odšlo do 200 delavcev in vprašanje je, kdaj bo prišla vremenska sprememba, ki bo omogočila normalno obratovanje. Mi se vprašujemo, ali je potrebno, da nosi posledice vremenskih neprilik prav delavec, ki je pri stvari najmanj zakrivil. (…) Treba je nove zajezitve Save, ki bo dala novih sil. Pred sedmimi leti so se vršila pogajanja, da bi KID postopoma gradila novo zajezitev, postopoma, kakor bi se potrebovalo, ni pa prišlo do sporazuma iz najrazličnejših in iz trte izvitih očitkov in vzrokov. (…)
Slovenec, 26. januarja 1937
Zdaj ga je pa nasulo
Ljubljana, 36. januarja. Po dolgih tednih suhega režima se je vreme sprevrglo in začelo je snežiti kakor v starih dobrih časih. Nedvomno so prejšnji režimi bili krivi, da nismo dobili snega. Vse kaže, da je ta sneg v vseh pogledih soliden in da tudi seda na ceste in ulice, kakor da bi nameraval večno ležati. Zapadlo ga je zaenkrat v ljubljanski kotlini okrog 20 cm. Nekateri optimisti, ki jim je vedno vsega dobrega premalo, napovedujejo, da bo še snežilo nekaj mesecev, s čimer se tolažijo tudi nezaposleni, ki so danes dobili lopate in delo na naših ulicah.
Da ne bomo krivični snegu in njegovim režiserjem na naših cestah, je treba povedati, da so snegu priznali na pristojnem mestu, kar mu pripada. Najeli so namreč nekaj nezaposlenih, ker se jim je zdelo, da bo treba sneg kljub vsemu začeti kidati. Ponoči ga je namreč zapadlo toliko, da bi ne zaleglo mnogo, če bi samo pisali, da ga kidajo. Zato smo dopoldne opazili na ulicah sredi mesta nekaj delavcev, ki so sukali lopate. (…)
Tramvaj je lovil sapo, ko je rinil skozi središče na periferijo, kjer so ga čakale še mnogo težje preizkušnje. (…)
Slovenski narod, 26. januarja 1937
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
