Sanje se jim žal niso uresničile, kajti tajni londonski sporazum med Italijo in Anglijo z dne 26. aprila 1915 je bil očitno močnejši od Wilsonovega vpliva v Evropi. Italija je namreč na račun vstopa v veliko vojno na strani antante v britanski prestolnici dobila zagotovilo, da si bo po zavezniški zmagi lahko prisvojila Tridentinsko in južno Tirolsko, Goriško, Trst, del Notranjske, Istro do Kvarnerja ter nekatere jadranske otoke. Dejstvo, da bo s tem stotisoče Slovencev izgubilo svojo domovino, zaveznikov ni ganilo. Italijani so se sicer širokoustili, da bodo Slovenci pri njih ohranjali vse pravice manjšin ter da se jim bo godilo bolje kot rojakom onkraj meje, vendar je skorajšnji prihod fašistov na oblast te obljube, če so bile sploh vsaj malo iskrene, postavil povsem na glavo. Rapalska pogodba, s katero si je Italija 12. novembra 1920 tudi formalnopravno prisvojila tretjino slovenskega narodnostnega ozemlja, je tako predstavljala nadvse žalostno zgodbo, ki so ji slovenski časniki še dolgo namenjali vrstice ob vsaki obletnici.
Rapallo.
Približuje se obletnica podpisa smrtne obsodbe nad slovenskim narodom. In koliko je teh obletnic! V Santa Magherita Ligure so nam vrgli pod noge že zdavnaj zlomljeno palico in to v Rapallu podpisali. Od podpisnikov za našo državo je v življenju samo še dr. Trumbič. Dr. Vesnič in Kosta Stojadinovič nista dočakala obletnice svojega in njunih predhodnikov dela. Zgodilo se je, kar se je zgodilo, brez Slovencev in proti Slovencem.
Notranje politični razlogi nam jasno pokazujejo vso podlost rapallske pogodbe. Ne italijanska vojska, niti diplomacija, še manj pa tehtnost in upravičenost zahtev Italije so krive naše nesreče. Krivce iščimo med seboj, v hiperpatriotizmu meglenih idealistov, v hegemoniji in megelomaniji šovinističnih nazorov. To so taisti krivci, ki so iz istih razlogov oropali Slovencem in Hrvatom njihovo avtonomijo in jo prodali kapitalističnemu centralizmu. Komu in koliko je bilo Srbov žrtvovanih v tuje robstvo? (…)
Vsa nesreča naša je v tem in edino le v tem, ker smo Slovenci in katoličani. Pa naj se danes stokrat spreobrnemo, mi ne bomo nikdar zadovoljili drugih, še manj pa sebe.
Nočemo in ni nam treba rožljati s sabljo! Uma svetli meč, globoka vera v Boga in v našo pravico do življenja ter krepka narodna slovenska zavest bo rešila nas in Primorce pogina, v kateri so nas drugi obsodili. Zato in edino le zato, ker nočemo umreti, ampak živeti in se razvijati, zahtevamo avtonomijo zase in za brate Primorce. Umetno postavljeni mejniki nas ne smejo razdvajati. Medsebojna moralna pomoč in skupna narodna zavest bo nam in njim v oporo v težkem boju za obstanek in končno zmago, ker prej ali slej moramo živeti vsi Slovenci v skupnih mejah.
Temu boju posvetimo vse naše moči. Čimbolj se Slovenci uveljavljamo v Jugoslaviji kot Slovenci, tem večjo pomoč nudimo tudi bratom v Primorju in na Koroškem. Mi ne bomo omagali! SLS gre preko izdajalcev domovine, naroda in vere na dnevni red: avtonomijo Slovencem v Sloveniji, v Primorju in na Koroškem! (…)
Sedanjost, 12. novembra 1921
Rapallo.
Žalostno obletnico obhajamo danes 12. novembra, obletnico težke narodne naše nesreče, obletnico dneva, ko smo morali podpisati pogodbo, s katero smo nad pol milijona svojih rojakov prepustili italijanskemu imperializmu.
Krasno se je razvijalo v Primorju narodno življenje pred vojno. Italijanske trdnjave so se rušile druga za drugo doli od Kotorja, pa gori do Gorice. Pred padcem so bila skoro že tudi nekatera mesta.
Med vojno je barbarski avstrijski militarizem brezobzirno udušil narodno življenje v Primorju. In ko je l. 1915 stopila v vojno tudi Italija, je storila to z londonskim paktom v roki, v katerem so ji Francija, Anglija in žal tudi Rusija za slučaj zmagovitega izida vojne zasigurale Tridentinsko, celo Primorje, del Kranjske in velik del Dalmacije z otočjem.
Italija je stopila v vojno z namenom, da zasužnji nas. Čim se je zaznalo za vsebino pakta, so naši emigranti – naš Jugoslovenski odbor v Londonu in Parizu – takoj pričeli boj za njega razveljavljenje. Žal brez uspeha. Ko je leta 1918 šla Italijanom trda, ko so avstrijske armade prodirale že globoko v njihovo ozemlje, so pač formalno sklenili z našimi zastopniki takozvani rimski pakt, ki ga pa kot verolomen narod niso pozneje hoteli priznavati. Sklicevali so se vedno zopet na londonski pakt. (…)
Takrat pa je verolomni Lah pričel ofenzivo in se hvalil, da je premagal avstrijsko armado, katere več bilo ni, ker smo jo že mi razorožili. Našim Narodnim svetom v Primorju so vzeli oblast, z našo krvjo osvobojeno Primorje je postalo zasedeno ozemlje. (…)
Nad našimi brati izvaja Lah najgrše nasilje. Raznarodovanje se vrši v velikem obsegu. Naša inteligenca je pregnana ali v zaporih. Iz šole in uradov in cerkve se sistematično izganja naš jezik. Vsak fašist sme pobijati naše ljudi, sme zažigati naše domove. (…)
Nova doba, 12. novembra 1921
Rapallo.
Z resnostjo, ki pristoja ljudem, iskreno delujočim za bodočnost jugoslovanskega naroda, mislimo danes na Rapallo. Tam nam je bil dne 12. novembra l. 1920. zadan udarec, za katerega pravo označbo nimamo izraza, tam je bilo rojeno gorje našim bratom v sedanji Julijski Krajini. Italija se je po svojih zastopnikih z vso gorečnostjo udeležila plebiscitnega sleparstva na Koroškem, in visoki italijanski senatorji so se že opetovano po prvih dunajskih dnevnikih pohvalili, kako so italijanski komisarji pomagali, da je pripadla slovenska Koroška k nemški Avstriji. Po koroškem uspehu je italijanska vlada z vso silo pritisnila na Beograd in sledil je Rapallo. Notranjo šibkost naše države je rimska gospoda spretno izrabila, in Italija je dobila ob gorenjem Jadranu, kar je hotela. (…)
Slovenski narod, 11. novembra 1923
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
