Evropsko gospodarstvo se je s finančno krizo pred desetimi leti znašlo najprej v močnem kreditnem krču, ki je po obsežnih ukrepih bank in držav hitro popustil, vendar je pustil številne posledice, ki jih še vedno čutimo. Gre za previdnejše kreditiranje bank, previdnejše vlaganje podjetij in ne nazadnje previdnejšega potrošnika, bodisi zaradi zatečene obremenjenosti z dolgom ali racionalnejšega načina življenja in delovanja. Veliki dolgovi evropskih držav so zagotovo ena izmed ključnih zapuščin preteklega naložbenega cikla. Danes so številna podjetja, vključno z bankami, v precej boljši finančni kondiciji kot pred desetletjem, potrošnja in investicije poganjajo gospodarsko rast, primanjkljaj ustrezne delovne sile pa močno vpliva na rast plač. Ne nazadnje smo lani dočakali tudi rast inflacije na želeno raven. A vendar se ta ni zgodila zaradi rasti plač, temveč predvsem zaradi lanskega dviga cen energentov, katerih gibanje po letu 2010 pa ne beleži več vzdržne rasti zaradi tehnološkega razvoja tako pri pridobivanju kot pri uporabi energentov in zadostne tržne ponudbe. Na koncu se to vse pozna v inflaciji, ki se trajno in vzdržno ne more več gibati nad dvema odstotkoma, kot bi si želele centralne banke. Tako nas je pot le pripeljala do dela odgovora, zakaj so obrestne mere še vedno tako nizke. Na predzadnjem zasedanju ECB je bilo odločeno, da naj bi se obrestne mere prvič zvišale letos jeseni, vendar pričakovanja na trgu kažejo, da bo prvo zvišanje zamaknjeno pozno v leto 2020.
Kakšni bodo dejansko novi načrti ECB, bo morda jasno že ta teden na četrtkovem zasedanju ECB. Namreč, letošnje prvo zvišanje obrestnih mer se je že lani zdelo nekoliko vprašljivo, saj je ECB večkrat zmanjšala pričakovanja glede evropske gospodarske rasti za letos, in višanje obrestnih mer med ohlajanjem gospodarske aktivnosti se je že takrat zdelo bolj malo verjetno. Danes pa se ta dvom že vse bolj kaže v tržnih pričakovanjih. V zadnjem četrtletju preteklega leta smo spremljali precej spremenjena in zmanjšana pričakovanja glede višanja obrestnih mer v ZDA, zato je to še dodaten dejavnik, ki bo verjetno vplival na razmišljanje Maria Draghija o nadaljnjih korakih in retoriki, kar bo orisal na omenjenem četrtkovem zasedanju.
Države so v to leto vstopile s številnimi novimi izdajami obveznic, ki so bile brez težav pokupljene s presežnim povpraševanjem. Ustavitev programa odkupa obveznic (QE) po pričakovanjih ni prinesla nobenih sprememb na trgu obveznic, saj je bil prehod povsem mehak. Vse bolj kaže na to, da so se tako izdajatelji kot njihovi vlagatelji povsem navadili na nizke obrestne mere in zahtevane donose, saj nikomur ni v interesu, da bi se zahtevane stopnje donosa občutno zvišale, razen seveda bankam. Torej, odgovor na vprašanje, kdaj se bodo zvišale obrestne mere v Evropi, bi bil: verjetno nič prej kot v naslednjem gospodarskem zagonu ali ciklu.
