Preden so leta 1989 uvedli zdravljenje s presaditvijo krvotvornih matičnic celic v UKC Ljubljana, so slovenske bolnike na tovrstno zdravljenje pošiljali v tujino, večinoma v Zagreb v bolnišnico Rebra ali v Royal free hospital v London. V Sloveniji so najprej začeli zdraviti bolnike, ki so potrebovali presaditev lastnih krvotvornih celic ali pa so jim presadili celice sorodnega darovalca. V tujino so do leta 2002 pošiljali tudi bolnike, ki so potrebovali presaditev celic nesorodnih darovalcev.
»Bolniki so odhajali v neznano, v tuje govoreče okolje, daleč od svojcev. To je povzročalo veliko organizacijskih težav in osebnih stisk. Odnos med bolnikom in zdravnikom je bilo nedvomno teže vzpostaviti. Tesnobnost bolnikov je bila velika. Marsikdo se za zdravljenje v tujini ni hotel ali ni mogel odločiti«, je povedala Uhanova. Datum presaditve krvotvornih matičnih celic je za bolnike kot datum novega rojstva. Tudi sama je pred kratkim postala že drugič dolgoletna. »Takih bolnikov v društvu ni malo. Živimo polno življenje, smo aktivni na različnih področij, je povedala. Kar nekaj presajenih bolnikov je tudi športnikov, ki z mednarodnih tekmovanj za transplantirane bolnike prinašajo medalje.
Darovalcu se je želela osebno zahvaliti
Med njimi je tudi Marina Avsenik, ki so ji kostni mozeg presadili leta 1992. Tudi ona je morala na presaditev v tujino, v London. »Nihče v moji družini ni bil primeren darovalec, zato sem potrebovala nesorodniškega darovalca,« je povedala, ko smo jo zmotili sredi smučarskih počitnic v Franciji. Darovalca so iskali v evropskem registru in ga našli v Veliki Britaniji. Avsenikova, ki je zbolela za kronično mieloično levkemijo, se je tisti čas kar dobro počutila, zato je razmišljala, ali bi sploh odšla na zdravljenje. A so jo prepričali s pojasnilom, da lahko le presaditev kostnega mozga prinese ozdravitev bolezni.
V Londonu so bolnikom vse predstavili skozi statistične podatke, se spominja. »Povedali so mi, da imam 43 odstotkov možnosti, da presaditev uspe. Rekla sem si: »Pa saj to je skoraj pol,« in pristala na poseg.«
Zdravljenje je bilo zelo naporno. V bolnišnici je ostala tri mesece in potem še štiri mesece živela v najemniškem stanovanju v Londonu in hodila na preglede. Povedali so ji, da je v prvem letu po presaditvi veliko tveganje za zaplete in da presaditev včasih ne uspe. »Takrat se mi je zdelo, da še enega takega zdravljenja ne bi prenesla,« se spominja. Zdravljenje za mnoge bolnike žal ni bilo uspešno. Tako se je od 11 bolnikov, ki so jih za Avsenikovo poslali v London, od tam vrnil le eden. »Hvala bogu, zame se je dobro izšlo,« je povedala.
Avsenikova pozna svojega darovalca kostnega mozga. Po presaditvi se je namreč želela osebno zahvaliti človeku, ki ji je omogočil nadaljevanje življenja. Zaradi možnosti zlorab je darovanje anonimno in prejemnik celic ali organov ne pozna identitete darovalca in obratno. Na njeno vztrajanje so dopustili, da sta si dve leti dopisovala. Potem sta se slišala po telefonu, stiki pa so se poglobili tudi z obiski njene družine pri darovalcu na Irskem in njegove družine v Ljubljani. V stiku so še danes, je povedala Marina Avsenik. lo
