Največji nogometni zvezdniki, ki so ali še nogomet igrajo v Španiji, vsi po vrsti plačujejo kazni za davčne utaje. Nazadnje se je ta teden s sodiščem pogodil Cristiano Ronaldo, plačal 18,8 milijona evrov kazni, dobil še pogojno 23-mesečno zaporno kazen, pomahal pred sodiščem zbrani množici ter se skupaj s svojo Georgino odpeljal nazaj v Italijo, kamor se je preselil, kot je dejal, tudi zaradi španskih davkov. Ronaldova sta se pred tem lepo posončila v Dubaju, kjer je družina preživela novoletne praznike, kar je Georgina radodarno delila z javnostjo v obliki objav na instagramu: gospod in gospa se sončita na vrtu, gospa razkazuje svojo zadnjico, gospa na čolnu s panoramo mesta v ozadju, gospa z naglavno ruto kot kakšna Marija, gospa na kameli in s sokolom v rokah, gospa v džakuziju in nenazadnje gospod s pokalom Globe Soccer Awards, ki so mu jo podelili v Dubaju.
Ronaldu se plačilo kazni za davčno utajo ne bo kaj prida poznalo v življenjskem slogu, saj tretji najbolje plačani športnik na svetu pogosto potuje na račun sponzorjev. Tudi v Dubaju je bilo tako, za kar se jim je zahvalil z nekaj posnetki na instagramu. Njegova kazen niti ni najvišja kazen za davčno utajo, ki jo je kdaj plačal kakšen športnik. Za največje zneske davčne utaje so obtožili filipinskega boksarja Mannyja Pacquiaoja, ki mu je filipinska davčna uprava leta 2013 izdala narok za plačilo 50 milijonov dolarjev. Boksar, ki je medtem postal filipinski senator, ves čas zatrjuje, da je davke plačal v Ameriki, toda filipinski dacarji so nepopustljivi in so zamrznili večino njegove lastnine ter bančnih računov na Filipinih. Pacquiao sedaj toži filipinsko davkarijo, predvsem v želji, da bi se zadeva končala in bi nekako le dosegli dogovor.
Španski Beckhamov zakon
Seznam športnikov, ki so se ujeli v pasti davčnih utaj, je dolg. Na njem je mnogo velikih zvezdnikov. Zelo odmeven je bil denimo primer nemškega davčnega urada proti Borisu Beckerju, ki so mu leta 2002 dosodili več kot tri milijone evrov kazni in dve leti pogojne zaporne kazni, ker v začetku devetdesetih ni plačeval dovolj davka. Becker se je tedaj izgovarjal na to, da je uradno živel v Monaku, davčnem eldoradu, ki je v preteklosti nudil davčno stanovanje mnogim športnikom. Čeprav jih še vedno nekaj živi tam, recimo Novak Đoković, pa so pri davčnih mahinacijah športnikov ta hip precej bolj priljubljena »off shore« podjetja v davčno ugodnih državah. Zaradi tega je denimo španska davkarija ujela Lionela Messija, ki je svojo dvomilijonsko kazen plačal lani, Javierja Mascherana, ki je milijon in pol evrov kazni plačal leta 2015, postopki pa tečejo še proti Xabiju Alonsu, Samuelu Eto'ju in Luki Modriću. Vsi imajo enak davčni problem: dohodki od pravic uporabe podobe.
Španija je sicer dolgo časa veljala za nogometnim davkom prijazno državo. Ko je leta 2003 za Real Madrid začel igrati David Beckham, so uvedli tako imenovani Beckhamov zakon, ki je igralcem omogočal, da podpišejo poseben davčni dogovor, po katerem šest let plačujejo le 24 odstotkov davka, kar je bilo polovica manj, kot sicer plačujejo Španci s tako visokimi dohodki. Toda leta 2010, ko je angleški nogometaš zapustil Španijo, so Beckhamov zakon spremenili z dopolnilom, da ta izjema ne velja za dohodke, višje od 600.000 evrov. Računovodje nogometašev so hitro našli druge načine, kako zmanjšati davčne obveznosti svojih športnih strank. Eden od teh je, da nematerialne pravice, kot so pravice do uporabe podobe, prenesejo na podjetja zunaj španskega davčnega dosega. Španski zakon pa dovoljuje, da se prenese le 15 odstotkov takih pravic. In tu so začeli davčni inšpektorji loviti predvsem nogometaše.
Španci seveda niso edini, ki lovijo nogometne davčne goljufe. Leta 2016 je brazilsko sodišče zaradi suma davčne utaje Neymarju zaseglo zasebno premoženje v vrednosti 40 milijonov evrov, leto kasneje pa so po plačilu milijon evrov kazni pregon opustili. Si je pa prav tedaj ob njegovem prestopu v francoski klub začela meti roke francoska davkarija.
