Nobene rešitve ozemeljskega spora z Japonsko v zvezi s Kurilskimi otoki ne bo brez javne podpore ruskega naroda, je po današnjih pogovorih z japonskim premierjem Šinzom Abejem v Moskvi dejal ruski predsednik Vladimir Putin. Že mnogokrat obljubljeno zaprtje vprašanja, ki obremenjuje odnose med državama od konca druge svetovne vojne, tudi tokrat ni nič bližje, kot je bilo septembra lani, ko je ruski predsednik na gospodarskem forumu v Vladivostoku japonskemu premierju predlagal, da že do konca leta spravita pod streho mirovni sporazum, ki je tudi ob asistenci ZDA že leta 1956 obtičal v predalu.
Rusko javno mnenje je sodeč po več anketah vse bolj nenaklonjeno vsaki ideji o prepustitvi Južnih Kurilov ali tudi le dela tega otočja Japonski v zameno za sporazum, s katerim bi državi uradno sklenili mir po vojni, v katero je tedanja Sovjetska zveza stopila šele po jaltski konferenci. Po Abejevih navedbah na tiskovni konferenci sta se tokrat s Putinom strinjala, da pogovore o rešitvi ozemeljskega spora nadaljujejo februarja na ravni zunanjih ministrov, več pa ni razkril. Dodal je samo, da sta se dogovorila o tesnejšem sodelovanju ruske in japonske vojske, kar je nekakšen zapoznel odmev na tokijsko nervozo ob lanski jesenski obsežni ruski vojaški vaji v Sibiriji, ki se je je prvič udeležila tudi kitajska vojska.
Med pomirljivimi toni tudi iskre
Abe in Putin sta pot iz slepe ulice napovedala že med obiskom ruskega predsednika v domačem kraju japonskega premierja Nagatu leta 2016. Tedaj sta se dogovorila, da začneta posvetovanja o skupni gospodarski dejavnosti na spornih otokih, Abe pa je dejal, da sta »resno odločena rešiti vprašanje mirovnega sporazuma«. Spor se je zatem spet zaostril na začetku lanskega leta, ko je Rusija na otokih začela nameščati vojaška letala v odgovor na odločitev Tokia, da se oboroži z ameriškimi raketnimi sistemi Aegis, kar je japonska vlada utemeljila z grožnjo Severne Koreje. Tudi na prelomu v letošnje leto ni šlo brez zapletov, saj je Abe v novoletni poslanici Rusom na Severnih ozemljih, kot Japonci imenujejo sporne otoke, sporočil, da se bodo morali navaditi, da spadajo pod Japonsko. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov se je na tiskovni konferenci minuli teden tudi dotaknil te nevralgične točke in se retorično vprašal, »zakaj je Japonska edina država na svetu, ki ne more sprejeti izida druge svetovne vojne v celoti«.
Kurilski otoki imajo sicer pestro zgodovino in so večkrat zamenjali lastnika. Prva je oblast nad njimi leta 1786 razglasila ruska carica Katarina Velika, ko so jih odkrili njeni pomorščaki. Sedem desetletij kasneje so v prvem sporazumu med Rusijo in Japonsko mejo začrtali na liniji, ki današnje Severne Kurile loči od Južnih v neposredni bližini Hokaida. Leta 1875 so otoki v celoti sporazumno končali pod japonsko oblastjo v zameno za popoln ruski nadzor nad Sahalinom, katerega južni del je Rusija potem izgubila v vojni z Japonsko leta 1905. Sovjetska zveza je celotno otočje zasedla leta 1945, na mirovni konferenci v San Franciscu pa leta 1951 zaradi drugih zadržkov Moskva ni bila podpisnica mirovnega sporazuma z Japonsko. Slednjega je pet let kasneje skušal doseči Nikita Hruščov in Japonski v »znamenje dobre volje« ponudil skrajna južna otoka Šikotan in Habomaj, kar je tedanji premier Ičiro Hatojama sprejel, a so zaradi nasprotovanja ZDA pogajanja ob razvneti hladni vojni zamrla. Tokio zdaj vztraja, da k Japonski spadata vsaj še otoka Iturupu in Kunašir, ki pa sta oba za Rusijo strateško pomembna, ne toliko zaradi vojaške infrastrukture, ki jo je v zadnjem času tam obnovila, ampak zaradi izhoda ladjevja iz Vladivostoka in zaprtega Ohotskega morja na odprti ocean skozi vode, ki pozimi ne zamrznejo.
