»V začetku tisočletja je bila Kočevska še nepopisan zemljevid, v očeh splošne javnosti povezana predvsem s klišeji, ki niso šli dlje od medvedov in pobojev v Rogu. A če so sodobni kočevski umetniki to okolje sprva doživljali kot prostor nič, saj ni bilo vsebin, o katerih bi se strinjali ali vsaj delovali v tej smeri, so našli skupno točko v distopični svobodi, skratka svobodi, ki je negativno označena,« razlaga kustosinja Lela Angela Mršek Bajda, ki se s psevdonimom Lela B. Njatin v skupinski razstavi, denimo ob fotografu Vitu Oražmu in slikarki Nataši Gašparac, predstavlja tudi kot ustvarjalka.
Produktivna distanca
V prvi razstavni prostor je tako umestila ustvarjalce, ki konstruirajo novo realnost. Osredotočenost na telo med drugim tematizira slikar Sašo Koprivec v akrilu na platnu Tkivo, telo pa je tudi v središču fotografij Vonj kožeAleša Gregoriča in Balkan 1Pavla Gregoriča. »Na eni je deklica s pištolo, na drugi starejša oseba na tleh, obe v hiši, in jasno je zgolj to, da sta obe v travmatični situaciji. Pri izboru del mi je šlo predvsem za odslikavo tega, kako okolje vstopa v umetnikovo psiho in kako umetnik razrešuje zadrego v odnosu med preteklostjo in prihodnostjo, urbanim in ruralnim.«
Če gre pri obeh bratih Gregorič nemara bolj za dokument trenutka, Urška Pečnik s fotografijo Love me z izzivalno oblečeno žensko in dobermanom zelo neposredno nagovarja gledalca. »Želi, da se zamislimo nad tabuji in nad tem, da je navsezadnje tudi človek tujek v nekem okolju, ki ga želi režimizirati,« opozarja kustosinja.
Tudi to je po njenem del značaja Kočevske, ki je bila v preteklosti zaprto območje, v katerem si moral zelo paziti, kaj počneš in kaj rečeš, tudi močna tradicija partizanskega osvobodilnega boja je na svoj način omejevala, danes pa omejujejo meščanske norme. »Navsezadnje je še danes zelo pomembno, da znaš živeti na produktivni distanci, da ne motiš drugega v njegovi drugačnosti, a si vseeno sposoben z njim sobivati,« ob razdaljah in bližinah, ki zaznamujejo fotografijo Geometrija budizmaDore Gorše, pove kustosinja.
Na govorniškem odru
Še bolj politična je nemara podstat umetniškega raziskovanja Mine Fine. Predstavlja se s prostorsko in svetlobno instalacijo Pogrešati je to, kar čutiš, kadar nečesa ni, ki jo tvori tudi serija prekrivnih risb, večplastnih kot človeška narava. Če gre torej z migotanjem svetlobe na eni strani za reminiscenco na Rudniško jezero sredi Kočevja, gre po drugi za identitetna vprašanja. »Zanima me dojemanje sveta, dojemanje medijev in njihovega vpliva na žensko samopodobo,« ob tem pravi avtorica.
Z znanim projektom Gibanje za javni govor, tokrat v različici Kočevje – JE, se je v okolje, čeprav ni Kočevka, leta 2015 še bolj neposredno vključila Polonca Lovšin. Tik pred gradnjo prostorov za tovarno Yaskawa je na zemljišče postavila govorniški oder, na katerem je sodelovalo več kot štirideset ljudi, zanimalo jo je namreč, kakšna bo prihodnost Kočevja z novodošlim podjetjem.
V herbariju
Globoko v gozd vodi zadnji del razstave. Da ne gre za nedeljski sprehod ali piknik, temveč poseben prostor, ki povezuje krajino s sublimnim, meni Tina Đenadić, avtorica slike Gozd z rumenim drevescem. Tretji od bratov Gregorič, Tomaž, je v fotografiji Periferija 80 ovekovečil gozd po nevihti, ujeto grozo pa – kot v herbariju – ukrotil z masivnim lesenim okvirjem.
Mozartov Rekviem pa polni prostorsko intervencijo PietaMarka Glavača. »Pravzaprav je to narobna intervencija, avtor je namreč iz pragozda Krokar prinesel deblo v razpadanju, s katerim se nanaša na tradicionalni motiv katoliško utemeljene umetnosti. Ker gre za zaprt ekosistem v strogem varovanju, je zanj pridobil posebno dovoljenje in ga bo na isto mesto tudi vrnil,« pojasnjuje kustosinja. »Pa smo sposobni čustvovanja, s katerim bi v tem deblu videli pieta? Ali imamo to usmiljenost do narave? Nam pomeni toliko kot bog, ki smo ga ubili?«
