Večkrat nagrajeni slovenski fotoreporter Bojan Velikonja (1967), Dnevnikov hišni fotograf z enim najdaljših stažev, se po petindvajsetih letih – ko je v duetu s Primožem Predaličem že zavzel Malo galerijo CD –, vanjo spet vrača. Tokrat z razstavo izjemno poetične serije avtorske fotografije, imenovane Ljubljanica, ki bo na ogled do 10. marca. Serija je začela nastajati, ko je za časopis leta 2012 naredil reportažo o zelenem rečnem toku, ki tako zaznamuje prestolnico. »A končna odločitev je padla leta pozneje, ko sem se igral s sencami pod Mesarskim mostom. Ugotovil sem, da je ta reka tako raznolika, da bi to zahtevalo raziskavo. Najprej po njenih obrežjih, potem v arhivu, in nastal je spomenik Ljubljanici, ki pa nikakor še ni končana zgodba,« pravi avtor.
Med drevesi ali med ljudmi
Ni ga zanimal le mestni predel, ampak tudi značaj reke od Podpeči proti Vrhniki in v smeri proti središču Ljubljane. »Ko sem jo najprej raziskoval s čolnom v bližini Bevk, se mi je zdelo, kot da sem sredi Amazonije, med drevesi, brez ljudi, medtem ko so prizori v središču mesta, kjer je toliko ljudi na reki in ob njej, uklanja pa se ji tudi arhitektura, povsem nasprotni,« pravi Velikonja. Ob tem so se mu odprle možnosti fotografskega igranja, tokrat črno-belega. »Ta tehnika mi je zelo ljuba, zdi se mi, da da pečat času,« je prepričan.
So poetični trenutki – najsi gre za pristajanje ptiča na rečni gladini ali človeškega koraka na enem od mostov – iskali njega ali on njih? Nekatere so stvar trenutnega navdiha, druge zadeva fotografskega preudarka: »Klasična fotografija me tokrat ni zanimala, iskal sem preplet umetniškega in dokumentarnega. Med enim in drugim je včasih zgolj tanka ločnica.«
Viharno nebo
Tako je nekoč opazil, da je pes, ki leži na Petkovškovem nabrežju pod Brdarjevim kipom volka, vsak dan tam. »Ko gresta z lastnikom mimo, pes sam od sebe skoči pod kip. Lastnik ga mora potem kakšnih 20 minut počakati, in šele ko se pes tako odloči, lahko nadaljujeta pot,« pove v smehu fotograf, ki ima tudi sam psa, a se ta z bronasto skulpturo prednika ne razume enako dobro in nanj renči. In če je ta prizor domala vsakdanji, je drugače s strelo nad Ljubljanico. Kot pravi, je štiri leta skakal po nevihtah, da mu je lani nebo končno podarilo pravo.
Ko se je v minulih mesecih posvetoval o postavitvi razstave, mu je hišni kolega, fotoreporter Jaka Gasar, predlagal, naj razstavi toliko slik, kolikor ima Ljubljanica kilometrov. »Nato sem med iskanjem načinov, kako bi gledalca vodil skozi razstavo, na ta predlog povsem pozabil. Šele ko sem dal fotografije razviti, se je povsem naključno izkazalo, da jih je enainštirideset. Prav toliko torej, kot ima reka kilometrov.«
Vožnja skozi galerijo bo, obljublja, razmeroma varna, potopite se lahko samo v Ljubljanico.
