A to se ni zgodilo zaradi kakšnega ekstremno dolgega dosega ali česa podobnega, temveč zaradi stvari, ki zahteva premislek, kam gre razvoj avtomobilov na področju digitalizirane notranjosti, na področju infozabavnih sistemov. Glavna posebnost omenjenega m-byta je namreč gromozanski osrednji zaslon, kakršnega v avtomobilih doslej še niti približno nismo videli. Razprostira se po celotni spodnji dolžini vetrobranskega stekla, od voznikovih do sovoznikovih vrat in v dolžino meri kar 1,25 metra, v višino pa 25 centimetrov. In kot da to še ni bi bilo dovolj, so na sredino volanskega obroča postavili še sedempalčni zaslon, občutljiv za dotik, s pomočjo katerega voznik upravlja večino funkcij vozila. Krasno, vse skupaj je videti približno tako, kot se bere: atraktivno, napredno, spektakularno, noro. In še veliko pridevnikov bi se našlo. A med njimi zagotovo ne bi bilo besede logično. Za njo namreč v celotni zgodbi manjka ključen podatek, ob katerem bi vse skupaj dobilo smisel. Ta podatek bi bil, da gre pri vsem skupaj za koncept samovozečega vozila, a smo ga iskali zaman. Ne, avto z vsem opisanim bo s tega vidika še povsem »klasičen«, potreboval bo voznika iz mesa in krvi, ki bo ta štirikolesnik upravljal.
Jasno, opisani primerek je ekstremen v vseh pogledih. Poleg tega ga še niti ni mogoče kupiti, a je morda še pravi čas šel v takšno skrajnost, da bi lahko drugim proizvajalcem odprl oči, kam vodi »dirka« vedno večje digitalizacije voznikovega delovnega prostora in da kaj bistveno dlje, kot so nekateri že šli, enostavno ni več smotrno iti. Kakopak, z vidika varnosti. Res je, da so vsi tovrstni avtomobili obenem polni naprednih varnostnih sistemov, ki voznikom pomagajo pri nezbranosti, ko jim pogled uhaja na omenjene digitalne zaslone, na katerih tudi med vožnjo pač morajo ali »morajo« nastaviti določene reči. A vsemogočni ti varnostni sistemi tudi niso. In kdor je že sedel za volanom avtomobilov, ki čisto vse stavijo na upravljanje prek zaslonov na dotik ali kakšnih posebnih drsnikov, dobro ve, da med vožnjo s hkratnim upravljanjem ali iskanjem česar koli že pozornost na dogajanje na cesti enostavno ni in tudi ne more biti enaka.
Rešitev je jasna – nastavitev večine parametrov v času, ko avto miruje, in uvajanje ustnega upravljanja, ki je že v polnem zamahu. Obenem pa jasno stališče, da dokler ne bodo vozili sami, tako gromozanski zasloni, kot smo jih opisali v uvodu, v avtomobilih še ne smejo imeti svojega mesta.
