Navajeni smo razumevanja, da je glavni nasprotnik neomejene svobode govora država. Država prek parlamenta, izvršilnih organov in sodišč. Država izreka kazni za kazniva dejanja in prekrške, če pride do sovražnega govora (na primer zanikanje holokavsta, šovinistični izpadi in podobno), kršitev uradnih tajnosti in drugih primerov, ko prekoračimo meje svobodnega izražanja. Res je, včasih si država določene zasebnike tako rekoč postavi za svoje »agente«, kot pri zloglasnem nemškem zakonu, ki od družbenih medijev in internetnih portalov zahteva, da hitro odstranijo žaljive oziroma drugače nezakonite vsebine. Čeprav čiščenje vsebin tu opravijo zasebni ponudniki, je dejstvo, da delujejo na podlagi izrecne zapovedi zakona. Zato lahko tako omejitev pojmujemo kot državno.
(Foto: Reuters)
Temelj za državno omejitev svobode govora je vedno v nekem zakonu, ta zakon pa v praksi tako ali drugače razlagajo sodišča. To tudi pomeni, da tisti, čigar govor se...
Nicole Parsons sodi med tiste mlade ameriške študentke, ki svobodo govora in človekove pravice jemljejo zelo resno. V kampusu njene univerze Amherst...
