Na Portugalsko je prišla popolnoma po naključju. Njen fant Jordi Sabat je pet let živel na Nizozemskem. Jordi je Katalonec in med seboj sta se sprva pogovarjala v katalonščini, ki se je je naučila tudi Barbara. Jordiju se je nato ponudila nova priložnost na delovnem mestu, saj je takratno podjetje odprlo novo izpostavo v Faru.
»Ničesar nisva vedela, nikogar nisva poznala, nikoli še nisem bila na Portugalskem. Na hitro sva se morala odločiti in ko sva v google vtipkala Faro, po videnem odločitev ni bila več tako težka,« je razložila Barbara. In tako sta v svoje življenje dodala še portugalščino.
Barbara je v Sloveniji končala študij kiparstva, zato je v Faru sprva našla delo v trgovini z umetninami, kjer je prodajala svoje izdelke in tudi umetnine drugih. »Zame je bilo najpomembnejše, da sem si ustvarila krog znancev, povezanih z umetnostjo. Tam sem spoznala tudi sedanjega vodjo magistrskega študija vizualnih komunikacij za turizem in kulturo na Univerzi v Algarveju, ki me je povabil na študij. Prijavila sem se in bila celo prva, ki je končala program,« je opisala začetke svojega življenja na Portugalskem.
Kmalu zatem je našla službo grafične oblikovalke v centru za morske raziskave, ki deluje v okviru univerze. Kiparstvo je sicer pustila za prosti čas, a je zagotovila, da ni pozabljeno, med študijem pa so postale zelo pomemben del njenega življenja tudi ptice.
Najprej kanarček
Med najinim pogovorom je bilo v ozadju slišati ptičji vrišč. Oglašal se je kanarček, ki so ga skupaj s kolegicami iz odbojkarske ekipe našle izgubljenega v parku in ga prepustile Barbari, češ, ona bo znala najbolje poskrbeti zanj. Piu-Piu, kot mu je ime, je ostal v Barbarinem domu. Ptice so jo sicer spremljale vse življenje, nekako so bil vtkane tudi v njeno kiparsko delo, a nikoli ni vedela, zakaj je tako. Med študijem pa je spoznala turistično nišo opazovanja ptic. Tako je opazovanje ptic na Portugalskem postal njen študijski projekt, iz katerega je diplomirala in ga zdaj z Jordijem naprej razvijata v posel.
Naredila sta brezplačno aplikacijo Followbirds (followbirds.com), ki uporabniku omogoča odkriti najboljše lokacije za opazovanje ptic, skupaj s fotografijami in glasovi ptic. Poleg tega aplikacija uporabniku omogoča ustvariti seznam lastnih opazovanj in jih deliti v skupnosti. Prek aplikacije si je mogoče rezervirati lokalnega vodnika za opazovanje. Trenutno aplikacija deluje na območju Portugalske, vendar jo v prihodnosti želita razširiti tudi v druge države. S tem projektom sta sodelovala na več ustvarjalno-poslovnih in turističnih natečajih ter bila izredno uspešna.
Jug Portugalske je izjemno bogat s pticami. Največ različnih ptic se tam vidi spomladi in jeseni, ko letijo na migracijskih poteh proti jugu, veliko pa jih prezimuje tudi v Algarveju.
»Najbolje je opazovati ptice selivke ob migracijah in ena od najpomembnejših lokacij za tako opazovanje je Sagres,« je navdušeno razlagala. V začetku oktobra tam poteka največji portugalski festival opazovanja ptic, na katerem že nekaj let redno sodelujeta.
Potem pa še afriška sultanka
Sicer pa jo je med vsemi pticami, ki jih je opazila na Portugalskem, najbolj navdušila afriška sultanka. »Zelo so me presenetile njena velikost in žive modro-rdeče barve. Bila mi je v navdih za oblikovanje logotipa in grafične podobe projekta,« je nenavadno ptico opisala Barbara.
O afriški sultanki je zanimivo tudi to, da je v devetdesetih letih na Portugalskem skoraj izumrla. Nato pa so začeli graditi igrišča za golf in ptica je našla svoj habitat ob majhnih jezercih na golfiščih. Tako je Barbarina najljubša ptica preživela zaradi urbanizacije. Algarve je sicer najbolj turističen predel Portugalske.
»Toda v primerjavi s špansko obalo je precej manj pozidan in v njem se trudijo ohraniti več narave,« je dejala Barbara, ki je v letih življenja na Portugalskem opazila tudi, da se je družba zelo spremenila. »Ko sem prišla, je bilo vse zelo neurejeno. Na ulicah je bilo veliko smeti, večina hiš v mestih je razpadala. Imela sem občutek, kot da bi prišla v Jugoslavijo pred nekaj desetletji,« se je zasmejala. Zdaj pa se je to močno spremenilo. Hiše so obnovljene, vsi skušajo imeti airbnb ali restavracijo za turiste.
Ni pa rečeno, da bo Barbara še naprej opazovala razvoj Fara. »Nič ni določeno, ne želiva se vezati na eno lokacijo,« je v slogu sodobnih mladih nomadov odgovorila Barbara. »Vse možnosti so še vedno odprte.«
Morebiti le sever Evrope ne bi prišel v poštev, saj se je navezala na morje in obalo. Čeprav prizna, da odkar ima redno službo, dolge in slikovite plaže vidi zelo poredko. Presenečena pa je, da je v Faru morje toplo in ne hladno, kot je pričakovala za Atlantski ocean. A Jordi je takoj dodal, da je morje hladnejše kot v Barceloni. »Kljub temu se kakšni severnjaki kopajo tudi pozimi, mi pa jih gledamo v bundah,« se je zasmejala Barbara Pintar, ki je očitno že postala portugalska domačinka.
