Vlado Sredenšek živi v Münchnu, na bavarski celini, kot se rad pošali. Tja se je preselil leta 1969, da bi lahko uresničil svojo željo in postal muzikant. Glasba je namreč že od mladih nog njegova sopotnica, saj je bila vedno del njegove družine: njegovi starši so bili »pevci za dobro voljo doma«, on pa je želel, da bi bila glasba njegov poklic.
Vlado Sredenšek je doma v Velenju, svojo glasbeno pot pa je začel pri Velenjski pihalni godbi. »Javil sem se na razpis, na katerem so iskali nove mlade glasbenike,« se spominja. »Končal sem nižjo glasbeno šolo in na srečo sem imel dobrega profesorja, ki je verjel vame.«
Štiri leta je pri pihalni godbi igral pozavno in tubo. Učil se je tudi igranja na druge inštrumente, še posebno mu je bila pri srcu kitara. Bil je eden prvih v Velenju, ki so imeli električno kitaro, za kar pravi, da je bila tedaj prava mala senzacija. »O, to so bili lepi in zanimivi časi,« še doda in se takoj spomni, kako so igrali na mladinskih plesih z ansamblom The Colors, ves zaslužen denar pa so porabili za novo ozvočenje in inštrumente.
Toda zazdelo se mu je, da v Sloveniji ne bo pravega glasbenega kruha, in odpravil se je v Nemčijo, kot pravi muzikant – s trebuhom za kruhom. Najprej je dobil službo v trgovini z glasbili. Vzeli so ga, ker je znal igrati na toliko različnih inštrumentov. »Nemščino pa sem tudi že kar dobro obvladal, tako da sem strankam lahko razlagal o glasbilih,« je opisal svoje začetke v tujini. Kmalu se je odločil, da se bo naučil igrati na elektronske orgle, in šel na poseben tečaj k profesorju v Nürnberg. Hitro se je naučil igrati še na eno novost tedanjega časa: elektronske klaviature. Vse znanje je unovčil leta 1982, ko je ustanovil svoje podjetje in zasebno glasbeno šolo. »Še vedno rad poučujem, vsak dan se vozim od učenca do učenca,« je priznal.
Ansambel z veliko dekleti
A seveda ni ostalo le pri poučevanju glasbe. Leta 1984 je ustanovil Ansambel Vlada Sredenška, v katerem je igral in pel tudi njegov brat Jože. »Še ko sem bil v Velenju, sem brata na hitro naučil igrati nekaj akordov na kitari, ravno prav, da je potem, ko je služil vojaški rok, igral v vojaškem ansamblu,« se spominja, kako je brata in kasneje tudi nečaka Davida speljal na glasbena pota. Nečak je tudi igral v njegovem ansamblu in je še vedno profesionalni glasbenik. Ansambel Vlada Sredenška je imel tako ime le v Sloveniji, v Nemčijo pa so bili znani kot Oberkrainer-Polka-Madl'n in kasneje Goldklang-Sextet. Pravzaprav pa je bil to Ansambel Vlada Sredenška in njegova dekleta, saj so sloveli po tem, da pri njih dekleta niso bila le pevke, temveč inštrumentalistke. »V Münchnu je tedaj že bila godba, v kateri so igrala dekleta. Zdela se mi je dobra ideja, da bi bilo tako tudi v mojem ansamblu. Zato sem v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji in celo na Češkem iskal dekleta, ki bi dobro igrala inštrumente,« je spregovoril o svojih dekletih. Člani in članice ansambla pa so se hitro menjavali tudi zato, ker so imeli vaje v Sloveniji. Vinko Šimek jih je na Alpskem večeru napovedal kot ansambel, ki se vozi na vaje 500 kilometrov daleč. Vlado se je denimo vozil iz Münchna v Velenje: v soboto popoldne je končal delo v trgovini, ponoči sedel v avto ter se ne glede na vreme in količino snega na cesti odpravil v Velenje, kjer so imeli ob šestih zvečer vajo, takoj po njej pa se je vrnil v Nemčijo. »Ko je v ansamblu igrala trobentarka iz Prage, sem se še tja vozil na vaje. Da ne govorim, kako strogi so bili takrat pregledi na češki meji,« je opisal delovanje svojega ansambla.
Nastopal v najslavnejši pivnici
Poleg tega so se vozili tudi na nastope. V živo so največ nastopali v Nemčiji, Avstriji in Švici, v Sloveniji so nastopali večinoma v televizijskih oddajah in na festivalih. Njihovi najbolj znani skladbi sta bili Srčece in Tista bela roža.
V Nemčiji so med drugim enajst mesecev igrali v najslavnejši pivnici na svetu, Hofbräuhaus v Münchnu. »Vsak dan smo imeli tri nastope: dopoldne, popoldne ples za starejše in zvečer do polnoči nastop za turiste. Res je bilo naporno, tedaj sem večkrat pomislil, da bi kar nehal biti muzikant,« se je zasmejal Vlado Sredenšek. Kasneje so nastopili tudi na Oktoberfestu. To so bili časi največje slave njegovega ansambla. Besedila v nemščini jim je tedaj pisal Robert Jung, producent, ki je med drugim odkril pevko Nicole, ki je kasneje zmagala na tekmovanju za pesem Evrovizije s pesmijo, ki so jo tedaj poznali prav vsi: Ein bisschen Frieden (Malo miru).
Toda tudi v Nemčiji so se časi za glasbenike spremenili. »Spremenil se je način življenja. Mladi nimajo več glasbenih idolov, kot smo jih imeli mi. Ker ni perspektive, da bi glasbeniki lahko kje igrali, se vse manj mladih odloča, da bi se učili igrati na inštrumente,« razmišlja in dodaja, da zdaj v Nemčiji več kot glasbeniki zaslužijo didžeji. »Pa glasbeniki leta in leta vadijo v kakšni smrdljivi kleti, da so dovolj dobri, da lahko nastopijo pred občinstvom. V nemških časopisih sem prebral, da v Münchnu glasbeniki celo zelo težko najdejo prostor za vajo.«
Toda Vlado se ne da. Poleg tega, da poučuje igranje na različne inštrumente, še vedno tudi nastopa. Zdaj kot enočlanski band. »Tudi tako se lahko lepo igra narodno-zabavno muziko,« je prepričan. Nastopa večinoma na rojstnodnevnih zabavah, če si kdo zaželi, kot pravi, glasbo ob pojedini. Na svojo glasbeno pot je ponosen in zatrjuje, da bo igral, dokler mu bo to dopuščalo zdravje.
