Maša Kmet, hispanistka iz Madrida: Ob prelomu leta zobljejo grozdje

Kot veliko mladih, ki odidejo v tujino, tudi ona ne ve, kaj ji bo prinesla prihodnost, a želi si, da bi na španski univerzi v prihodnosti tudi predavala. Kot navdušena hispanistka pa v življenju v Madridu seveda neizmerno uživa.

»Španščino sem se začela učiti, ko mi je bilo sedem let. Ko sem jo prvič slišala na jezikovnih počitnicah, me je začarala. Še vedno ne vem, zakaj me je jezik tako navdušil. To je bilo pred časom televizijskih nadaljevank, kot je sedaj Luna. Niti telenovel nisem gledala, tako da moja ljubezen do španščine ni prišla od tam. Španščina mi zveni lepo, ima drugačno intonacijo kot slovenščina in angleščina. V otroštvu se mi je recimo zdelo zelo zabavno, da se v španščini ne izgovarja h.«

»Veliko ljudi v Španiji ne ve, da nisem Španka. To prepoznajo šele po mojem imenu. Nato me sprašujejo, ali je morebiti kateri od mojih staršev Španec, češ da govorim brez naglasa. Meni se ne zdi nič posebnega, da dobro govorim špansko, ker se pač že toliko časa učim. Španci so sicer izjemno ponosni na svoj jezik in so navdušeni, če tujci govorijo špansko.«

»Nikakor, saj imate enak status kot španski študenti. Sama sem si morala poiskati stanovanje, saj niti nimajo toliko študentskih domov, če pa so, so dragi, saj so študentske sobe okoli 700 evrov. Stanovanje sem si našla prek spleta. V Madridu je veliko povpraševanje po najemu stanovanj, tako da si je treba stanovanje najti precej pred selitvijo. Prav tako ni nič nenavadnega, da najameš le sobo in stanovanje deliš s popolnimi neznanci. Sicer je tako, da so priljubljena vsa stanovanja, ki so blizu podzemne železnice, saj to omogoča hitro gibanje po mestu. Nekaj četrti je sicer bolj nevarnih, a v glavnem je Madrid varno mesto. Madrid je zelo odprto mesto za vse, ki želijo živeti v mestu. Zdi se mi, da ima Madrid neko posebno energijo in vedno sem si želela živeti tu. Res pa je, da je veliko ljudem bolj všeč Barcelona. No, a ker sem zaljubljena v Madrid, Barcelone sploh ne maram. Zdi se mi, da se tam ne počutim varno. Poleg tega je v Madridu manj turistov kot v Barceloni.«

»Hm, vedno sem vedela, da slabo govorijo angleško, a si nisem predstavljala, da je njihovo znanje res tako slabo. Tudi v turističnih središčih se lahko zgodi, da natakar ne razume naročila v angleščini. Šele v zadnjih letih so uvedli dvojezične zasebne šole, tako da se že od malega učijo angleščino. Pozitivno pa me je presenetilo, da so ljudje na splošno zelo prijazni. Tudi neznance ogovorijo zelo prijazno.«

»V Madridu je na voljo tisoč in ena predstava od velikih gledališč do majhnih sobic, kjer je na sporedu kaj bolj eksperimentalnega. Pred nekaj leti se je zelo razvilo mikro gledališče. To so predstave, ki trajajo petnajst minut, ponavadi so komične predstave za majhno publiko. Izjemno so priljubljene, saj gredo ljudje recimo na pijačo, potem na kratko gledališko predstavo, pa spet v bar in če so pri volji, še na eno gledališko predstavo. Celotna zgodba o mikro gledališču se je začela s tem, da so v opuščenem bordelu naredili kratko predstavo v vsaki od sob. Tako so bile priljubljene, da imajo sedaj posebno gledališče le za mikro predstave, kjer je v petih sobah hkrati več predstav. Tako je gledališče bližje gledalcem. Madrid ima tudi zelo dobro subvencionirane vstopnice za mlade Madridčane do 26. leta. Letos celo dobijo nekaj brezplačnih vstopnic. Poleg tega so zelo poceni vstopnice v zadnjem trenutku, ko si lahko predstavo v velikem gledališču ogledate za vsega šest evrov.«

»Mogoče v kakšnem majhnem kraju še imajo siesto in zaprejo vse trgovine, v Madridu tega ni več. Res pa je, da se banke odprejo ob 8.30, trgovine pa šele okoli desetih. Če greste v Madridu po ulici ob osmih zjutraj, je tako prazna, kot če bi v Ljubljani po ulici hodili ob šestih zjutraj. Ker zato dolgo delajo, se tudi večerja premakne. Nič čudnega ni, če je večerja ob devetih, desetih zvečer. In večerja v Španiji ni le solata ali sendvič, temveč resen obrok.«

»Nič posebnega, večinoma večer preživijo z družino. Tudi za novo leto naredijo večerjo. Veliko jih gre ven, a imajo lokali za novoletno noč vstopnino, vstopnice pa je treba kupiti veliko prej. V Španiji sicer ni dovoljeno popivati na ulicah, toda za novo leto jih ne kaznujejo. Imajo pa lepo navado, da opolnoči, za vsak udarec ure, pojedo eno jagodo grozdja, kar naj bi jim prineslo srečo v vseh 12 mesecih leta. Je pa sicer veliko večji praznik sveti trije kralji. Tedaj naredijo tipično slaščico roscon, v kateri je figurica in tisti, ki jo dobi v svojem kosu, ima nato vse leto srečo. Tudi darila otroci v Španiji dobijo za svete tri kralje.«

»Večini se zdi monarhija nepotrebna. O kralju sploh ne govorijo veliko, če pa že, govorijo bolj posmehljivo. Zdi pa se mi, da mladi Španci veliko bolj razmišljajo o politiki kot moji vrstniki v Sloveniji. Denimo pred nekaj tedni so imeli volitve v Andaluziji in zmagala je skrajna desnica. Andaluzija je bila sicer vedno zelo levičarsko usmerjena. Vsi so šokirani nad tem izidom in s strahom pričakujejo marčevske splošne volitve v Španiji.«

»Seveda, Franca še niso pozabili. Ravno letos je bila velika polemika ob načrtovani selitvi njegovih posmrtnih ostankov iz velike grobnice v manjšo. Zato jih je strah, kaj bi se lahko zgodilo, če bi ponovno na oblast prišli skrajni desničarji.«