Štiriinšestdesetletni Cesare Battisti je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v odsotnosti obsojen na dosmrtno ječo zaradi štirih umorov, za katere sam trdi, da jih ni storil. Živel je v Franciji, Mehiki in Braziliji, od koder je konec lanskega leta pribežal v Bolivijo in tam zaprosil za status političnega begunca, a zaman. Bolivijski pripadniki Interpola so ga v spremstvu italijanskih policistov v soboto prijeli na ulici v bolivijskem mestu Santa Cruz in ga nemudoma s posebnim letalom italijanske vlade odpeljali v Rim. Na letališču Ciampino ga je ob neobičajnem policijskem varovanju pričakal notranji minister Matteo Salvini, njegov politični somišljenik, brazilski predsednik Jair Bolsonaro, pa mu je prek twitterja sporočil, da mu pošilja »majhno darilce«. Ob pristanku letala je minister za Battistija dejal, da je morilec in strahopetec in da se komunistični zločinec končno vrača domov v zapor. To naj bi bil šele začetek operacije privedbe ubežnikov, ki se še vedno skrivajo v nekaterih evropskih državah.
Battistijeva zgodba je dolga in zapletena in sega v tako imenovane svinčene čase od konca šestdesetih do začetka osemdesetih let. Takrat se je zvrstilo več terorističnih atentatov, ki so jih izvedli pripadniki tako skrajno leve kot skrajno desne teroristične organizacije, tudi ob pomoči domačih in tujih tajnih služb. Battisti se je leta 1977 pridružil organizaciji PAC, ki je bila oboroženi del Rdečih brigad. Sodeloval naj bi v več roparskih napadih in je menda ubil dva policista ter sodeloval še pri dveh drugih umorih, kot izhaja iz pričevanja njegovega bivšega tovariša Piera Muttija, ki je sodeloval s pravosodjem v zameno za milejšo kazen.
Nič več politični begunec
Battisti je bil leta 1979 obsojen na 12 let zapora, pozneje mu je bila kazen na podlagi Muttijevega pričevanja spremenjena v dosmrtni zapor. Leta 1981 je pobegnil iz zapora v Franciji in se kmalu zatem preselil v Mehiko. V Francijo se je vrnil leta 1990 kot politični begunec, status mu je podelila vlada Françoisa Mitterranda, kar je bila tudi podlaga za zavrnitev italijanskih zahtev za njegovo izročitev. V Franciji je napisal več knjig, večinoma pa se je preživljal s prevajanjem. V času predsednika Jacquesa Chiraca status političnega begunca ni več pomenil ovire za izročitev, zato se je Battisti leta 2004 preselil v Brazilijo. S pomočjo Interpola je bil tri leta zatem aretiran v skupni operaciji italijanske, francoske in brazilske policije.
Med čakanjem na odločitev o italijanski zahtevi za izročitev v brazilskem zaporu je Battisti zaprosil za status begunca, ki pa ga je brazilski nacionalni odbor za begunce konec leta 2008 zavrnil. Zaplet je razrešil pravosodni minister Tarso Genro v času vlade Lule da Silve in Battistiju priznal status z utemeljitvijo, da je bil v Italiji žrtev političnega preganjanja. Brazilsko vrhovno sodišče se s tem sicer ni strinjalo, a je končno odločitev prepustilo predsedniku države Luli da Silvi, ki je 31. decembra 2010 navsezadnje zavrnil zahtevo za izročitev.
Battisti se nikoli ni skrival, živel in delal je povsem normalno, v nekaterih intelektualnih krogih je celo užival nekakšen prestiž. Njegov položaj v Braziliji se je poslabšal s prihodom predsednika Michela Temerja na oblast, ki je decembra lani odredil njegovo aretacijo in izročitev Italiji. Battisti je zato odpotoval v Bolivijo. Toda tamkajšnja vlada predsednika Eva Moralesa se je odločila, da bo sodelovala z novim brazilskim predsednikom Bolsonarom, in je dopustila Battistijevo aretacijo in izročitev. Ta je bil po prihodu v Rim nameščen v zapor v mestu Oristano na Sardiniji. Gre za zgodbo iz mračnih časov novejše italijanske zgodovine, ki še zdaleč ni pojasnjena.
