»Pri ukvarjanju z Vodnikovim časom se mi zdi najbolj fascinantno, kako je bil začetek sodobne slovenske identitete odvisen od nekaj posameznikov. Kdo ve, kaj bi tukaj nastalo, če bogati podjetnik Žiga Zois ne bi imel slovenske matere. Tako pa je najprej (menda zato, da bi si, prestrašen spričo francoske revolucije, izboljšal javno podobo) Linhartu naročil prvi slovenski komediji, nato pa skupaj s tiskarjem Janezom Friderikom Egerjem organiziral opismenjevanje v 'kranjskem' jeziku s pomočjo pratik in časopisov, za kar je v hribih nad svojimi bohinjskimi fužinami našel pridnega in jezikovno nadarjenega župnika, ki mu ni bilo usojeno uteči pred rodno Ljubljano.
Preden sem moral Vodnika za potrebe predstave bolje spoznati, sem ga imel za nekoga, ki se je po otročje zanimal za vse mogoče, a ni bil v ničemer pravi profesionalec. Tudi Kopitar (v pismih) in Prešeren (v epigramu) sta ga v tem smislu žaljivo imenovala 'menišič'. Ko pa sem začel brati Lublanske novice, sem ugotovil, da je bil to izreden podvig, saj je moral jezik za potrebe prevajanja in pisanja člankov šele vzpostaviti. Izreden intelektualni podvig je bila tudi njegova 'Pismenost za prve šole', prva in dolgo edina v slovenščini pisana slovnica, ki je bila tedaj potrebna zato, ker so francoske oblasti kot uradni jezik Ilirskih provinc hotele uvesti literarno veliko bolj razvito hrvaščino. Slovenci smo s svojim šolskim znanjem o utemeljiteljih našega naroda ujeti v romantično pojmovanje Prešerna in Cankarja, ki sta prezirala utilitaren pomen kulture. Tako se še zdaj zdi, da je pri nas umetnost namenjena umetnikom in umetniško čutečim dušam, nekulturno ljudstvo si je pa samo krivo za neotesano stanje svojega duha. Vodnik in razsvetljenci njegovega časa pa so se zavedali dolžnosti izobražencev za postopno in sistematično kultiviranje ljudstva.
Ker je bil prostor slovenskega jezika že takrat premajhen, da bi se splačal, so projekti, pri katerih je sodeloval Vodnik, ves čas propadali. Velika pratika je kmalu postala mala, nakar je izginila tudi ta. Lublanske novice je pisal sprva dvakrat, potem enkrat tedensko, nakar so tri leta po začetku tudi te ukinili in je trajalo skoraj pol stoletja, preden se je pojavil naslednji časopis v slovenščini (Kmetijske in rokodelske novice). S svojo nemško pisano slovnico je Vodnika povsem zasenčil Kopitar, ki je imel s svoje dunajske perspektive in zaradi svojega karakterja sicer veliko manj stika z živim jezikom, a to še danes pri slovenskem jezikoslovju ni prednost, ampak slabost. Nakar je Vodnika dokončno povozila vrnitev pod avstrijsko oblast, ko je bil zaradi svojega poveličevanja Napoleona odstavljen z vseh funkcij in mu ni ostalo drugega, kot da je umrl. Danes bi ga bilo dobro vsaj malo oživiti, da stopimo iz romantike in se zavemo, da so se za našo današnjo državo že konec 18. stoletja borili tisti, ki so verjeli v moč in prihodnost našega jezika.« kul
