Britancem, sploh tistim s kolikor toliko posluha za ritem, je bilo novembra nerodno, ko je Theresa May »priplesala« na oder kongresa konservativcev ob eni od uspešnic legendarne švedske skupine Abba Plešoča kraljica (Dancing Queen). Danes sta njena govora (dopoldne delavcem v tovarni v mestu Stoke-on-Trent, ki ga je izbrala, ker se je tam kar 70 odstotkov ljudi izreklo za brexit, popoldne pa poslancem v parlamentu, v katerem naj bi bila večina proti brexitu) izzvenela, kot bi dobila navdih pri še eni uspešnici Abbe: SOS (signal za nujno pomoč, ki naj bi pomenil Rešite našo ladjo ali Rešite naše duše).
Njen brexit samo ure pred glasovanjem spominja na potapljajočo se ladjo, ona pa na kapitanko, ki posadko (poslance) hkrati prosjači za pomoč in jih čustveno-politično izsiljuje v imenu potnikov (Britancev), čeprav večina med njimi noče več pluti v neznane brexitske vode, o katerih Mayeva priznava, da so polne čeri. Premierka vse bolj nagovarja predvsem tiste konservativne poslance, ki so za brexit, a ne za njenega, ker ga nimajo za pravi brexit, ampak za nekaj slabšega od članstva v EU. Britanija utegne ostati v EU, če zagovorniki brexita v parlamentu ne bodo glasovali za njen brexit, ki je edini izhod iz EU – to je bilo dan pred glasovanjem večkrat ponovljeno glavno sporočilo Mayeve. Velikokrat je tudi ponovila, da bo Britanija odšla iz EU 29. marca ne glede na izid glasovanja v parlamentu. Kar je slabo prikrita grožnja z nesporazumnim odhodom. Mahala je tudi z novimi pismi EU o irski varovalki, ki naj bi zagotavljala, da ta ne bo za vedno, pa jih je velika večina razglasila za »samo tople besede«. Ko je namignila, da bi bilo glasovanje za njen brexit nekaj velikega za zgodovinske knjige, je požela smeh v večjem delu poslanske zbornice. Trdila je tudi, da bi bila preprečitev brexita (z odložitvijo brexita, da bi imeli čas za organizacijo novega referenduma, ki ga kot izhod zahteva vse več poslancev) »spodkopavanje demokracije«. Prav tako to ni bil najboljši dan za trditve o spoštovanju na referendumu izražene ljudske volje, saj je prišlo na dan, da je bila Mayeva med 144 konservativnimi poslanci, ki so leta 1997 v britanskem parlamentu glasovali proti ustanovitvi valižanske skupščine, čeprav je zanjo glasovala večina Valižanov na referendumu. Britanci so tudi izvedeli, da je spremenila del današnjega govora. Hotela je reči, da sta obe strani v Walesu sprejeli izid referenduma, čeprav se je zanj izrekla še manjša večina (50,3 odstotka) kot za brexit (51,9 odstotka), pa je to črtala. Njeno zadrego je povečala objava dela manifesta konservativcev pred volitvami leta 2005, da bodo v Walesu razpisali nov referendum, na katerem bodo lahko glasovali za opustitev svoje skupščine. Mayeva ima debelo kožo, saj se je vsem vprašanjem o Walesu v bistvu izognila z brexitskimi odgovori.
Bo odločil strah pred volitvami?
Tako je bilo tudi, ko jo je vrsta poslancev spomnila na to, da današnja volja ljudstva ni enaka tisti iz junija 2016, že zato, ker sta medtem dva milijona mladih Britancev, katerih večina noče brexita in ga razglaša za krajo njihove prihodnosti in največjo medgeneracijsko krajo v zgodovini, postala polnoletna in zahtevata svoj glas o brexitu. Z opozicijskih klopi so Mayevi povedali, da je čas za nove volitve in novo vlado (laburisti), pa tudi (škotska SNP), naj neha groziti z nesporazumnim odhodom, odloži brexit in pristane na nov referendum, če bo njen brexit doživel poraz. Pa ga bo? Napovedujejo mu hud poraz, a ker gre predvsem za strankarski brexit konservativcev, ki se novih volitev in novega referenduma bojijo kot hudič križa, utegnejo biti nasprotniki brexita in zagovorniki novega referenduma bridko razočarani, ko bodo v torek malo pred deseto zvečer (po slovenskem času) izvedeli izid glasovanja.
