Dvesto milijonov prebivalcev Pakistana živi vse slabše. Zaposlenih je manj kot 30 odstotkov žensk, delavci s 140 evri plače pa se komaj prebijejo čez mesec. V zadnjem letu so se zvišale cene hrane, elektrike in pitne vode. Revščina se bo samo še povečevala, če ne bo visoke gospodarske rasti, saj se število prebivalcev hitro veča. Že zdaj je Pakistan ena najrevnejših azijskih držav.
Vojska vlada iz ozadja
Zaradi jedrskega orožja, ki ga ima od leta 1998, in velikega števila fanatičnih muslimanov bi lahko Pakistan postal grožnja miru v svetu. Tu so še napetosti z Indijo in pakistansko vmešavanje v Afganistanu. Prav zaradi teh dveh sosed je vojska v Pakistanu zelo močna, obenem pa prav vojska spodbuja napetosti z Indijo in v Afganistanu podpira talibane, saj ji to zagotavlja moč in vpliv v državi. A na severozahodu Pakistana je s talibani v vojni. Vojska je najbrž glavni razlog za težave Pakistana tudi zato, ker porabi veliko preveč denarja za tako revno državo. Lani julija pa je na volitvah tudi s svojimi vplivi na medije omogočila zmago nekdanjega asa v kriketu in nekdanjega plejboja Imrana Kana. Ta zdaj, ko ima 66 let, nastopa kot pobožni musliman in branitelj islama, a zna nastopiti tudi proti islamskim verskim skrajnežem.
Na volitvah je zmagal predvsem z obljubo, da se bo zavzemal za islamsko socialno državo. Revščino, slabo upravo, korupcijo in utajo davkov vidi kot glavne probleme. Toda zlasti proti revščini trenutno ne more veliko narediti, ker ima Pakistan težave z gospodarsko stagnacijo in vse večjim javnim dolgom, tako da obresti že znašajo več kot izdatki za gospodarski razvoj.
Dvomi o Kitajski
Očitno program 50 milijard evrov kitajskih naložb v ceste, železnice, elektrarne in pristanišča ni prinesel pričakovanih rezultatov. Pakistan je najpomembnejša država v projektu novih svilnih cest, ker ima Kitajska interes, da poveže svoj zahodni del z Indijskim oceanom. A predpostavka pakistanske vlade, da pomoč lahko pride od zunaj, je bila napačna, ker nove komunikacijske poti, ki jih je gradila Kitajska, ne ustrezajo pakistanskih interesom.
Rešitev je zelo preprosta, a zaradi blokade vojske neizvedljiva. Pakistan bi se moral odpreti Indiji, da bi lahko razvil svoje potenciale. Zaprtost do države z 1,4 milijarde prebivalci je eden od vzrokov, da so pakistanski izvozniki v zadnjih 40 letih napredovali samo za petino tako hitro kot izvozniki v Indiji in Bangladešu. Na pakistanskem trgu pa je v zadnjih desetletjih za domača podjetja vse hujša kitajska konkurenca. Kitajska je pravzaprav Pakistanu posojala denar, da bi ta kupoval njeno blago.
Tudi velike kitajske investicije v infrastrukturo, pri katerih so izvajalska dela brez pravega natečaja in za dober zaslužek prevzemala kitajska podjetja, so samo povečale zadolženost Pakistana. In ko je Kan ob velikih proračunskih težavah novembra obiskal Peking, ni dobil zagotovil o finančni pomoči. Vojska zdaj na skrivaj, da ne bi užalila Pekinga, pritiska na Kana, naj poskuša spet vzpostaviti dobre odnose z ZDA. Kan predvsem upa, da bo Pakistanu, kot že tolikokrat v preteklosti, pomagal Mednarodni denarni sklad (IMF), in sicer z 10 milijardami evrov. Večmilijardno pomoč pa je po izbruhu afere Hašokdži obljubila Savdska Arabija.
