Vlada torej deluje brez pravega nadzora in že zgolj to je zadosten pogoj, da se državo slabo upravlja. To ne velja le za Slovenijo, saj ima podobne probleme veliko držav, predvsem tiste, ki uporabljajo model tako imenovane koalicijske vlade. Tudi EU boleha zaradi istega razloga in le upamo lahko, da je to ne bo pogubilo. Gre torej za splošen pojav, ki opozarja, da se nam je parlamentarna demokracija tudi zaradi vse večje politične moči kapitala močno izrodila in zato potrebuje ustrezne sistemske preureditve.
Države opredelijo model oblikovanja vlade z ustavo. O tem, kaj se v njej zapiše, pa odločajo – vsaj po vsebini, če že ne formalno – vodilni politiki, ki jim ureditev, ki omogoča vladanje brez nadzora, še kako ustreza. Za primer, kako se politiki ne glede na svojo barvo oklepajo sistemskih rešitev, ki jim koristijo, lahko vzamemo naš volilni zakon. Ta med drugim omejuje vpliv volilcev na to, kdo jih bo zastopal v parlamentu, pa vendar politika že vrsto let zavrača predloge, da se ga popravi. Kako bi šele sprejela predlog, da se menja veljavni model oblikovanja vlade, na primer po zgledu Švice, si ni težko predstavljati.
Naša ureditev upravljanja države torej ni dobra, in ker je spremeniti za zdaj ni možno, preostaja državljanom zgolj upanje, da se bo na vrh politične oblasti vendarle povzpel človek, ki bo vsaj hotel dobro vladati, pa čeprav za to ne bo imel potrebnih izkušenj. Pred nekaj leti smo menili, da utegne to biti Miro Cerar, zato smo ga na takratnih volitvah bogato podprli. A žal nas je razočaral. Verjetno je bil neuspešen predvsem zato, ker si ni izbral svetovalcev, ki bi mu bili sposobni in pripravljeni dobro svetovati. Naj navedem primer, kako je to s svetovalci pri njem delovalo. Ve se, da je upravljanje državnega premoženja pri nas eno od legel korupcije, ki ga monopolno obvladuje vsakokratna vladajoča politika. Če kaj, bi vsaj ta pereč problem lahko brez večjih težav uredili. Tega se je pred dvema letoma lotila stranka SD ob aktivni podpori civilne družbe. Parlamentu je predlagala spremembo aktualnega zakona, po kateri naj bi državna podjetja upravljali podobno, kot to počno Nemci. Če bi Cerar predlog podprl, bi bil to pomemben dosežek njegove vlade, a namesto tega ga je takoj zavrnil. Očitno so mu tako svetovali njegovi zaupniki, ki se jim je to nedvomno primerno poplačalo.
V Sloveniji imamo že nekaj mesecev novega predsednika vlade, Marjana Šarca. Že to, da mu je vlado uspelo sestaviti spričo tega, da ni bil zmagovalec volitev, je bilo prijetno presenečenje. Tudi to, kar je pokazal v prvih 100 dneh vladanja, ni slabo. Drugače povedano: obstaja kar nekaj razlogov za optimizem, da nam morda sedaj vlado vendarle vodi človek, ki bo znal preusmeriti klavrn razvoj države, ki smo mu priča zadnjih petnajst let. Osebno mi vzbuja Šarec zaupanje iz dveh razlogov. Najprej zato, ker me je z dosedanjim ravnanjem prepričal, da želi delovati v korist večine državljanov in torej ne postavlja v ospredje zadovoljevanja lastnih egoizmov, kar je sicer tako pogosto v politiki. In drugič zato, ker se očitno zaveda, da pri vodenju velikega sistema ne moreš biti uspešen, če ravnaš kot avtokrat, pač pa se je treba močno opirati na širši krog dobro usposobljenih in poštenih sodelavcev. Skratka, upajmo, da se državi pod sedanjo vlado obetajo lepši dnevi.
Andrej Cetinski, Ljubljana
