Dolgo nazaj je identifikacija v tej deželi potekala skozi skupinske ali individualne športne dosežke. Smučanje, skoki, nogomet, rokomet, odbojka in košarka. Potem se zgodijo vse nesreče tega sveta in pristanemo skoraj na dnu. Tina Maze ne vozi več, Peter Prevc izgubljen tava po orbiti iskanja občutkov, Ilka Štuhec se poškoduje ali pa ji odpadajo tekme, skupinski športi pa se čez noč znajdejo v ligi evropskih eksotov. Ja, treba je biti na dnu, da se lahko dvigneš. Problem je, da nikoli ne veš, kje je dno, dobro pa veš, kje je vrh. Eden od trenerjev smučark je rekel, da je treba zmanjšati apetite. Nima smisla naskakovati zmag. Bolje je, da se dričkaš tam okoli zlate sredine s petimi sekundami zaostanka. Pet sekund ni nič groznega.
Čas je tako ali tako relativen, ugotavlja zgodovinar Igor Grdina. Na radiu je izjavil nekaj v stilu, da čas za tistega, ki je v stranišču...