Po svetu je vedno več aren in trgov, ki nosijo ime po zasebnih investitorjih. Apple je lani oznanil novo prodajno strategijo, v jedru katere je brisanje meje med javnim in zasebnim prostorom. Applova podpredsednica Angela Ahrendts, odgovorna za prodajno strategijo, je novo filozofijo prodajnih središč pojasnila tako: »Prav zabavno je, našim trgovinam sploh ne pravimo več trgovine. Rečemo jim mestni trgi, saj gre za prostore druženja, kjer je vsak dobrodošel.« Skratka, v trgovino greš, da se malo podružiš, kaj novega izveš o zmožnostih Applovih izdelkov, nihče pa te prav nič ne sili, da bi moral ob obisku Applovega mestnega trga sprazniti denarnico. Namesto da bi se sestali v parku, na ulici, v priljubljenem kafiču, muzeju ali na kakšnem izmed javnih mestnih trgov, se snidemo v Applu – to je govorica, ki jo želijo slišati Angela Ahrendts in njeni sodelavci ter s tem na glavo postaviti teorijo francoskega antropologa Marca Augéja, ki je o nakupovalnih središčih pisal kot o nekrajih, krajih brez identitete in spomina.
Tisto, kar ima ambicijo postati tako razumljen mestni trg, ne more biti kar nekje in ne more imeti betecejevskega esprita skladišča, spremenjenega v štacuno. Biti ...
