Simbolno vrednost so hrastovim vejam pripisovali že pogani. Po nekaterih izročilih je veja predstavljala božanstvo, ki ga je bilo treba zakuriti, da bi lahko ponovno oživelo. Spet drugi pravijo, da je poganjek lesnatih rastlin nosil vlogo zaščitnika doma. Vsekakor pa je bil sežig hrastove veje povezan z razumevanjem Sončevega cikla. Za kristjane veja mogočnega drevesa predstavlja pomemben dejavnik ob Jezusovem rojstvu, saj naj bi Jožef z njo ogrel votlino tiste pomembne betlehemske noči. Več razlag obstaja tudi za samo besedo badnjak, po sanskrtu badnjak prihaja iz besede, ki pomeni strah, bolečino in trpljenje, zažge se z upanjem, da bo to ljudem prineslo več svetlobe. Druga, bolj preprosta in morda bolj verjetna teorija pravi, da izraz izhaja iz glagola bedeti, saj je noč pred božičem noč bedenja.
Badnjak nekoč in na vasi
Navade praznovanja pravoslavnega božiča imajo več različic, najpomembnejši elementi praznika pa pri pravoslavnih Srbih in Črnogorcih ostajajo pogača, svinjsko meso, pečeno na ražnju, in suha hrastova veja ali z eno besedo badnjak. Po tradicionalnem izročilu se badnjak pred sončnim vzhodom poseka v gozdu dan pred božičem na tako imenovani badnji dan, v nekaterih krajih hrastovo vejo celo nagovorijo, kot da bi bila živa oseba. Veja se poseka v treh zamahih, nakar se loči od stebla, pri tem imajo svoj pomen tudi trske, ki se jim pripisujejo celo zdravilne lastnosti. Ko moški del družine vejo prinese domov, jo za nekaj časa pustijo stati pred hišo. Zvečer jo glava družine skupaj s slamo prinese v hišo, nakar jo gospodinja posuje z žitom, njen mož pa jo postavi ob ognjišče. Hrastova veja nekaj časa tako počiva, dokler se ne odločijo, da jo premažejo z medom. Obred zares zažari, ko se hrastova veja položi na ogenj, iz katerega, zaradi strukture hrastovega lesa, skačejo živahne iskrice.
Badnjak danes in v mestih
Največji in najlepše okrašen badnjak v Sloveniji najverjetneje stoji v srbski pravoslavni cerkvi sv. Cirila in Metoda pri ljubljanskem parku Tivoli, v sklopu katere službujeta tudi duhovnik Aleksandar Obradović in protojerej ali višji duhovnik Borislav Livopoljac. Duhovnika pravita, da se tradicionalni običaji ravnanja z badnjakom med posameznimi kraji lahko močno razlikujejo. Danes verniki ne živijo več nujno v hišah z ognjiščem in blizu gozda, z badnjakom se v velikih mestih ravna povsem drugače kot v ruralnih okoljih, pravi Livopoljac. Po pogovoru z ljudmi, ki obiskujejo cerkev, postane še bolj jasno, da posamezniki iz različnih okolij pri božičnih navadah izhajajo iz lokalnih tradicij; nekateri hrastove veje še vedno sekajo v gozdu, drugi raje pridejo po tiste, ki so na voljo v cerkvi. Nekateri badnjak postavijo na kuhinjsko mizo, spet drugi pod njo, tretji pa ga obesijo na zid. In kje v Ljubljani se hrastove veje zažigajo? »Ljudje badnjak dostikrat nesejo k prijateljem, ki imajo vrt, in tam opravijo obred požiga. Mnogi se odločijo, da ga bodo v pepel spremenili na dan malega božiča (novo leto po pravoslavnem oziroma julijanskem koledarju; po gregorijanskem koledarju 14. januar, op. p.), ter ga pripeljejo v cerkev,« pojasni Obradović. Pogosto pa se tudi zgodi, da hrastova veja konča podobno kot njena prijateljica novoletna jelka: stanovanje naseli do marca ali pa štrli iz zabojnika z napisom »bio«.
