Kako se bo končal, je predlagatelju in njegovemu edinemu satelitu SNS sicer že vnaprej znano, nam, plačnikom tega šova, pa sploh. Na kar pa se predlagatelja ustavne obtožbe in podobne interpelacije seveda požvižgata.
Tisti, ki se strinjajo s predlagano ustavno obtožbo in posledično s sodbo ustavnega sodišča iz leta 2014 glede stoodstotnega financiranja zasebnega šolstva, bodo porekli: naj ta šov in naslednji stanejo, kolikor hočejo, saj vendar živimo v pravni in demokratični državi in sodbe ustavnega sodišča je treba spoštovati. Drugi pa menijo malce drugače: res je, sodbe US je treba spoštovati, ampak v konkretnem primeru bi ustavno sodišče le moralo sprejeti za las milejšo odločitev in tako zadovoljiti obe strani; državno financiranje zasebnega šolstva da, vendar ne stoodstotno. Denimo, 80-odstotno, kot predlaga Levica, bi bilo sprejemljivo, več pa ne. Zakaj? Ker program zasebnega šolstva ni stoodstotno enak javnemu šolstvu. Med drugim tudi zaradi tega, ker so to le zasebne šole in ker je Cerkev ločena od države in tako naprej. In ker v javnih šolah ni verouka.
Vendar ne. Črke slovenske ustave se v tej državi držimo kot pijanec plota, pa čeprav je kakšen količek tega našega plota na nekaterih mestih že malce razmajan, poševen ali nagnit.
Kot razmišljujoč državljan te države, ki že leta in leta spremlja njen nastanek, ustroj in delovanje, ki je v minulem stoletju doživel in preživel marsikaj ter v tem času s plačevanjem davkov prispeval tudi k njenemu razvoju, se sprašujem in še enkrat sprašujem.
Doklej bomo državljani te države, ki naj bi bila samostojna in neodvisna ter najbolj demokratična od vseh držav na tem svetu in še kaj, še spremljali in tolerirali zlorabljanje številnih institutov demokracije v strogo strankarske in političnoideološke namene? Namesto da bi te institute uporabljali samo in izključno za in v dobrobit vseh državljanov Republike Slovenije.
Res je, imamo demokratične volitve, na katerih se večinsko odločamo za najprimernejše in najsposobnejše kandidate, ki bodo upravljali našo državo. Potem pa se zgodi paradoks: večina volilcev (ki so se udeležili volitev, seveda) je sicer večinsko res izvolila kandidate ene od strank, vendar pa tej stranki zaradi različnih razlogov potem ne uspe sestaviti koalicije. In potem za kazen pristane v opoziciji. To se je lani recimo zgodilo Janševi SDS, ki je potem vse od doline šentflorjanske pa do Bruslja in še dlje razglašala, da ji je večni krivec udbomafija (že spet) ukradel volitve. O dejstvu, da se je pred leti to zgodilo Jankovićevi stranki, ki ji je zaradi enakega razloga potem SDS kot drugouvrščena stranka iz rok prevzela krmilo vlade, pa seveda nič.
Zato dodajam: zelo se strinjam z bivšim ustavnim sodnikom Matevžem Krivicem, ki je pred dnevi v Dnevniku zapisal, da »mora ustava države slediti življenju in ne življenje togi (sodniški halji). In da ustava ni nekaj večnega in nespremenljivega. Ter da pravo ustvarjajo ljudje za ljudi. In uporabljajo ga zmotljivi ljudje.« Iz česar seveda izhaja, da so tudi ustavni sodniki samo ljudje. Torej človeški in posledično zmotljivi. Ustava torej ni birokratski zakrament, ampak živ dokument. Hkrati pa organizem, ki med drugim ne sme dopuščati zlorabe instituta demokracije, ampak ta najvišji institut širiti.
Zato ne odlašajmo pri spreminjanju naše ustave. Ne sicer za ceno njene demokratičnosti, ampak v namen njene večje demokratičnosti, njene širitve in zlasti učinkovitosti. Zato jo začnimo že spreminjati. Četudi v stotih primerih, kar je že storila najuspešnejša in najbolj demokratična država na svetu Švica, po kateri se tako radi zgledujemo oziroma se poskušamo z njo vsaj primerjati.
Janez Turk, Ljubljana
