V ljubljanski operi se letos znova daje opera Pepelka. Ko številni obiskovalci zapolnijo skoraj vsa mesta in se luči ugasnejo, se začne dobro znana zgodba o dekletu, ki je po materini smrti dobilo mačeho in dve sestri. Toda ne – v naši operi dobi očima in dve sestri. Pravljični sestri in mačeha so hudobne in oblastniške, ki iz Pepelke naredijo zaničevano in zanemarjeno sužnjo. V operni izvedbi je očim prevzel lastnosti mačehe (saj pravi oče ne bi mogel zanemariti svoje hčere na račun nove žene, kajne), sestri pa nista le hudobni, temveč tudi neumni, histerični in oblastiželjni koklji, ki se ju lahko sramuje ves ženski rod. Zakaj se jima je bilo treba metati po tleh, ponujati vsenaokrog obilno oprsje in se med seboj cufati, kričati in iz sebe delati uboge karikature, ni najbolj jasno, je pa to klišejsko in ceneno iskanje najkrajših poti pri karakterizaciji lika.
Potem pa se prikaže kraljevič, ki si ga v svoji pesmici oriše Pepelka – dober, skromen in imun na cenene ženske čare. Zaplet ostane bolj kot ne podoben, le da je prepoznavni znak srebrna zapestnica in ne (erotični simbol!) čevelj. Da bi dve nedolžni srci našli druga drugo, jima pomaga sam bog–učitelj in ne duh matere in njena brezmejna ljubezen, ki hčeri na usoden večer priskrbi kočijo in prelestno obleko. Tukaj se v operi, ko se ob vseh možnih priložnostih poveličujejo dobrota, skromnost in ponižnost, zgodi lapsus – čemu Pepelka potrebuje, razen že omenjenih čednosti, čudovito obleko in nadzemeljsko lepoto? Njena podoba na koncu ni več niti malo ženska, oprijemljiva in mogoča, temveč se jo povzdigne na piedestal božanstva, ki vsem odpušča in nikomur ne želi slabega. Ob skromni kostumografiji in scenografiji ter režijski nedodelanosti zasvetijo le glasovi posameznih pevk.
Pravljice so sporočila, ki jih poustvarjalci lahko krojijo po potrebah časa in mode. Meni pričujoča izvedba Pepelke pomeni padec v etičnem in moralnem pogledu kljub v oči bodečem poudarjanju čistosti in dobrote. Je zlagano sporočilo o smislu trpljenja in veter na mlin tistim, ki ženske prezirajo in bi jim radi znova nadeli podobo pohujšanih čarovnic na eni in predanih mučenic na drugi strani. V upanju na višjo raven predstave, ki ga opera zagotovo zmore (lanskega Hrestača, na primer), ogleda opere Pepelka ne bi ravno mogla priporočiti.
Mimi Šegina, Domžale
