Baronica Margaret Thatcher je bila ženska in pol. Ne zgolj zato, ker je bila med letoma 1979 in 1990 kot predsednica vlade Združenega kraljestva prva ženska na tem položaju, temveč tudi zato, ker si je med moškimi kolegi pridobila spoštovanje. Bila je znana po tem, da je znala presenetiti, kar je dokazala tudi po zmagi, ko se je na Downing Street 10, svojo uradno rezidenco, pripeljala v roverju P5, letnik 1972, in ga vzela za svojega, čeprav so pričakovali, da bo raje izbrala tedaj prestižnejšega jaguarja XJ. Roverja je uporabljala kot svoje uradno vozilo ves čas predsedovanja, kar pa ni vplivalo na njegovo priljubljenost med (predvsem angleškimi) kupci, zadnji novi P5 je tako tekoči trak tovarne zapustil z letom 1973.
Pojavil se je 15 let prej in s pojavo nakazal, da želi biti nekaj več. V dolžino je meril razkošnih 4,74 metra, 3-litrski bencinski motor je premogel 115 konjskih moči, za prenos moči je skrbel avtomatski menjalnik. Na testih revije The Motor je zmogel 163 km/h, pospešek do stotice pa je bil dolg neprepričljivih 17 sekund, tudi poraba goriva s povprečjem 13,8 litra denarnici potencialnega kupca ni bila prijazna, podobno kot tudi ne zahtevana cena 1864 funtov. Ko je bil avto še v razvojni fazi, so upali, da ne bo presegla meje 650 funtov. Toda prvotni načrti so bili drugačni.
Razkošnejši od želja
Ko so se v začetku 50. let poigravali z mislijo o nasledniku modela P4, so si kot cilj zadali, da bo lažji in predvsem cenejši za proizvodnjo. Sprva so razvijali šestvaljni motor, a so ga zaradi težav pri proizvodnji opustili. Do leta 1955 se je podjetje soočalo z vse večjimi težavami zaradi proizvodnih zmogljivosti tovarne v Solihullu, ki so bile posledica velikega prodajnega uspeha land roverja. Ker niso uspeli pridobiti dovoljenj za širitev tovarne, so sprva razmišljali o gradnji nove, a zamisel opustili. So se pa hkrati odločili, da bo P5 večji in razkošnejši od prvotnih želja, višja cena pa naj bi podjetju kljub manjšim količinam zagotovila večji zaslužek. Za obliko so zadolžili Davida Bacha; to je bil njegov prvi rover. Njegova ideja, ki jo je nato udejanjil, je bila dolga in zapeljiva limuzina, ki so jo razvili v vsega 18 mesecih in na ogled prvič postavili na salonu v Londonu septembra 1958. Načrtovana proizvodnja je znašala 85 avtomobilov na teden, a so jo morali podvojiti. Sprva naj bi bila brez stebričkov B, ker pa so imeli težave s tesnjenjem oken, sta stebrička ostala. Bolj kot zunanjost je navdušila notranjost, po mnenju mnogih najbolje ergonomsko zasnovana v vseh avtomobilih tistega časa, v njej sta se bohotila češnjev les in usnje. Notranjost je bila enostavna in elegantna, zato ne čudi, da vse do konca ni doživela večje prenove. Avtomobil je v največjem številu prepričal nekoliko starejše kupce srednjega razreda. »V tistem času še ni bilo računalnikov, da bi nam pomagali pri oblikovanju, zato je bilo naše delo precej bolj stresno, predvsem testiranja,« se spominja David Bach, ki mu je z idejami pomagal inženir Gordon Bashford – ta se je poigraval tudi s prednjim pogonom, z motorjem, vgrajenim zadaj, s štirikolesnim pogonom in z menjalnikom, vgrajenim pod prednji sedež.
Prva novinarska testiranja so avto slavila zaradi privlačnega videza, voznih lastnosti in prostornosti, največ kritik pa je požel motor. Zato ne čudi, da so mu z letom 1961 in drugo generacijo povečali moč na 129 konjev, kar je bilo 16 odstotkov več. Ob limuzini so predstavili tudi kupe, ki je za doplačilo 200 funtov dobil nekaj glamurja, prav tako tudi električno podprt volanski mehanizem in števec vrtljajev. S tretjo generacijo, z letom 1965, pa so recept ponovili in še enkrat povečali moč motorja, tokrat na 136 konjev, namesto zadnje klopi pa so namestili dva udobna sedeža, zato je bila vožnja za četverico na občutno višji ravni.
Svetoval jim je Američan
Najbolj dramatičen je bil P5, ki so mu dodali črko B in se je pojavil septembra 1967. Za pogon so uporabili osemvaljnik, ki so si ga izposodili pri Buicku (od tu črka B), saj niso imeli dovolj denarja, da bi razvili svojega. Američani so v Anglijo poslali inženirja Joeja Turleyja, ki je imel svetovalno funkcijo, motor pa so prilagodili željam Evropejcev. Cena je bila ugodnih 1999 funtov. »Kolikor se spominjam, je bil prvi P5 z osemvaljnim motorjem nekakšen eksperiment. Bilo je veliko vprašanje, ali bo avtomobil deloval tako, kot smo si zamislili,« je dejal Gordon Bashford. Avtomobil, ki je lahko tekmoval s tekmeci na višji ravni (nekateri so ga opisovali kot rolls-roycea za revnejše), je postal priljubljen pri visokih vladnih uradnikih – pred Thatcherjevo so ga uporabljali tudi predsedniki vlade Harold Wilson, Edward Heath in James Callaghan. Zanimivo, da je prav zadnjega, ki je tekoči trak zapustil junija 1973, kupila britanska vlada, med ponosnimi lastniki pa je bila tudi kraljica Elizabeta II. Prav njen avtomobil so leta 2003 kot del zgodbe pokazali v televizijski oddaji Top Gear. P5 je bil pač izjemen avtomobil tistega časa. Zanimivo, da je razmišljanje o znamki Rover kot prestižni veljalo tudi konec 70. let, pa čeprav je bilo zgodbe P5 tedaj že nekaj let konec. Kljub temu da dejanskega naslednika ni nikoli dočakal, pa njegova dediščina živi naprej.
